A nazaj h Klemenčičevi druščini. Naj takoj zapičim neprizanesljivo želo. Ogromno truda, filigranska vivisekcija, nadvse skromen izplen, na koncu pa potres, ki ga je občutila vsa dežela. Prijateljica iz novinarskih vrst (da še jaz ne obveljam za plagiatorja) mi je rekla takole: »Al Capone ni nikoli sedel zaradi desetin umorov, pač pa zaradi davčne utaje, ki si je ne bi smel privoščiti.« Bolj ko razmišljam o znamenitem poročilu, ki se nanaša na JJ-ja in ZJ-ja (ne gre za nespoštljivost do omenjenih osebnosti, le za ponarodelo, priložnostno tudi ljubkovalno poimenovanje), bolj se mi zdi nepomembno. Gre pa seveda za nekakšno zenovsko percepcijo: zamah metulja, ki povzroči tornado; ali pa homeopatsko zdravilo, ki ima toliko močnejše učinke, kolikor bolj je razredčeno.
Medijsko oko zre le v posledice poročila, že videne (Janša) in pričakovane (Janković). Slakovi pogledi so se uprli v Viranta in ni ga izpustil spred oči, kot da ni nikogar drugega v studiu. Sem se popolnoma strinjal. A kaj, ko ni zastavil nobenega pomembnega vprašanja. Do onemoglosti je ponavljal, kako je mogoče, da Virant lahko sodeluje s Pozitivno Slovenijo, ki jo iz ozadja obvladuje Janković. Čeprav zamrznjen in zdaj verjetno že precej prehlajen. Jankovićev greh je dovolj velik, da se ga je stranka morala nekako znebiti, zlasti, ker je sam prav vabil nadzorne ustanove, naj najdejo kakšen madež pri njem, saj da bo pri priči odstopil. Janša je ravnal dosti bolj modro. Nikoli se mu ni zareklo kaj podobnega.
Jankovića je pokopala predvsem ljubezen do otrok. Napačna ljubezen in napačni otroci. Ko bi bil ustanovil sklad za pomoč nadarjenim otrokom ali vsaj revnim, bi mu še nekako spregledali sprehajanje tujega denarja po njem. Ker pa je sinovoma dal najslabšo mogočo doto v obliki milijonskega premoženja, se mu to vrača s slabimi obrestmi. Stanejo ga denarja in ugleda. Dolgoročno pa utegne Jankovića dokončno pokopati nenačelnost pri izbiri podpornikov. Vsakdo je videti dober, če le prinaša denar ali glasove. Odstranitev Jankovića je največja (Virantova) usluga Janši. Janša bo kot politik obsta(ja)l vselej. Podobno zelo verjetno Janković na mestni ravni, kar ima sicer za mesto večinoma dobre učinke. Klemenčičevo poročilo govori pravzaprav o skoraj nepomembnem Jankovićevem grehu, če ga primerjamo z Janševo preteklostjo. In popisuje prav tako nepomemben Janšev greh v primeri s taisto preteklostjo in sedanjostjo. Tistih nekaj deset tisoč evrov je pravi drobiž, če ga damo zraven vsega denarja, ki je na primer šel samo za novonastale fakultete brez predavateljev. Ni prostora, da bi naštevali vse podobne milijonske izdatke.
A pravo vprašanje, ki bi ga morali Slovenci postaviti, je naslednje. Kako je mogoče, da so lahko vsi šli z Janšo v vlado brez zadržkov in tam enako brez zadržkov rušili socialno in pravno državo, z dvema doktorjema prava na čelu – Virantom in Pličaničem? Še z bivšo vlado več kot sočutno ustavno sodišče zdaj razveljavlja njene rokohitrske podvige. To so ključna vprašanja, ne pa, kje se skriva Janković in kje straši njegova senca pa kaj vse mora narediti Pozitivna Slovenija, da se očisti vseh sledov zamrznjenega vodje. Mnoga dosti pomembnejša vprašanja obstajajo, na katera Janša nikoli ni dal odgovorov. A niso nikogar toliko motila, da ne bi z njim sklepal zavezništev. Ne Viranta ne Pahorja in ne stalnih priveskov tipa SLS, zimzelenega Erjavca in Nove Slovenije.
V primerjavi s knjigami, polnimi dokumentov o trgovini z orožjem, čemur lahko priključimo še Depalo vas, je sedanji Klemenčičev očitek JJ-ju skoraj enak tatvini Gorenakove paštete v samopostrežni trgovini. Vprašanje je, ali bi morala biti Slovenska demokratska stranka tako rekoč prepovedana, kakor se vede do vodje s takimi bremeni.
Še pomnimo, kako so se odzivali tisti, ki so pred kratkim zapustili Janšo, ko so se pred letom dni začela izključevanja, sovraštvo, rušenje pravne in socialne države? Pomisleke so izrazili več kot spodobno diplomatsko. Niso bili zadovoljni z načinom, kako je kaj povedano, kako se na proslavah izključujejo in ločujejo ljudje po (obljubljeno pozabljenih) zamerah, kako se ravna z upokojenci in podobno. Ko je bilo najhuje, so rekli, da bodo premislili o možnostih nadaljnjega sodelovanja v koaliciji, in jih potem vselej našli obilo za trajno zvestobo vodji.
Potem pa je prišel Klemenčič s poročilom kot odrešenik. Vsi ob Janši so v zadnjem času videli, da se ladja potaplja. A za skok v rešilni čoln – pri čemer je jasno, da kapitan potone z ladjo – nihče ni našel poguma. Namesto njih je čoln pripeljal KPK. Tako so lahko Virant in priležniki uporabili nekaj, kar je prišlo od zunaj; nekaj, kar ima objektivno težo. Oni pravzaprav nikoli niso imeli nič proti Janši. Vsega je kriv Klemenčič, a njega je treba upoštevati.
Kot običajno gre tudi sedaj za zlorabo. Nihče ne mara Klemenčiča. Čeprav je odrešenik (ali prav zato), bodo z njim primerno ravnali ob prvi priložnosti. Izdali ga bodo tisti hip, ko bo zoper koga od trenutnih poštenjakov našel kaj rahlo obremenilnega. Takoj bo na križu.
Zdaj pa k naslednjemu poglavju. Zakasnela načelnost Janševih satelitov (razen »pokončne« NSi) je pripeljala do zagate. Ali predčasne volitve ali drugačna vlada. Ni čudno, da je dilema največ škode povzročila prav Državljanski listi, ki bi vsako odločitev plačala podobno drago, kot je sedanjo. A kaj bi lahko pričakovali od predčasnih volitev? Marsikaj neugodnega. Še kar nekaj časa uničevanje vsega, kar bi stara garnitura še lahko uničila. In potem še dovolj verjetna zmaga SDS na volitvah ob precej omajani Pozitivni Sloveniji. Zakaj se zdi Janševa zmaga v takem scenariju zelo verjetna? Zato, ker ima najzvestejšo volilno bazo. Pri tem se je dobro spomniti Berlusconija in njegovih zmagovitih vrnitev, ne glede na to, kaj mu izrekajo sodišča. Analitiki sklepajo, da si številni državljani želijo biti takim politikom podobni. Radi bi imeli njihovo uničevalno energijo, cinizem v obračunavanju z nasprotnikom, vest, ki vselej zagotavlja mirno spanje, radi bi bili spretni trgovci s čimerkoli že. Tudi samo bratstvo v mrakobnem društvu Princa teme, kot je, tik preden se je zavil v lastno, spregledal pokojni predsednik Drnovšek, je za marsikoga vabljivo.
Ko bi tako Janša zmagal na predčasnih volitvah, bi se nanj spet prilepili previranti vseh vrst, ki danes nenadoma prisegajo na zvestobo načelom KPK. Sledilo bi spravljivo srečanje sedanjih odpadnikov in velikega Vodje ter vlada, kakršno smo imeli do vstaje. Skratka, dokončen potop.
Kaj si lahko obetamo od nove zasilno skrpane vlade? Hitro preprečitev najbolj škodljivih potez, vse ostalo pa je odvisno predvsem od mandatarke. Če bo skrbno pazila na vsako potezo taistih ministrov, ki so doslej rušili državo in čez noč zamenjali koncept, je nekaj možnosti. Sicer nobene. V tem času, ki je na voljo – po zavezi kakšno leto dni – pa mora ljudstvo premisliti, kaj želi, in če je kdo, ki lahko kaj takega vsaj približno uresniči. Doslej nismo bili prav srečne roke.
In ker Goran Klemenčič ve, da v mojem želu ni strupa, je le akupunkturni učinek, bo, upam, enako skrbno kot doslej raziskoval vse podobne pojave. To bo najboljši prispevek k drug(ačn)i republiki. Tudi ni nič narobe, če mu – na korekten način – družbo delajo zombiji. Maribor je zadihal. Kaže, da se bo tam zjasnilo prej kot v državi.