O tem, ali je bil začetek vojne na podlagi neverodostojnih obveščevalnih podatkov, ob zavajanju mednarodne skupnosti in eklatantnem kršenju mednarodnega prava vendarle opravičljiv za strmoglavljenje iraškega samodržca, se še danes vodi akademska razprava. Pri tem se zagovorniki vojaškega posega vedno znova zatekajo k pavšalni ugotovitvi, da je svet brez Sadama Huseina danes varnejši. V sosednji Siriji bi uporniška gibanja takšni argumentaciji za vojaško intervencijo proti režimu Bašarja Al Asada zagotovo pritrdila. Poldrugo leto že moledujejo za posredovanje Zahoda in strmoglavljenje Asada. Čeprav se mu je Zahod že zdavnaj odrekel, pripravljenosti za nov vojaški poseg v mednarodni skupnosti ni, državljanska vojna na eni od geopolitičnih prelomnic pa z vsakim dnem dobiva vse grše razsežnosti. Kot strela z jasnega so se na deseto obletnico invazije na Irak pojavila poročila, da so Asadove varnostne sile v bližini Alepa uporabile kemično orožje. Za trenutek se je zdelo, da se zgodovina ponavlja in se v varnostnem svetu OZN kmalu obeta še ena predstavitev »neizpodbitnih dokazov« o sirskem orožarskem arzenalu.
Deja vu bo za zdaj izostal. Bobni vojne za vojaško intervencijo v Siriji molčijo. Nove koalicije voljnih ni na obzorju. Če se je Zahod iz posredovanja v Iraku naučil kakšno lekcijo, se je predvsem to, da so posledice vojaških posegov na Bližnjem vzhodu zelo nepredvidljive. Težko spremenijo politična razmerja moči, pa še to ne vedno v »pravo smer«. In bogme, poskušali so mnogi. George W. Bush in Tony Blair sta želela oslabiti Iran in na Bližnjem vzhodu razširiti svobodo ter demokracijo. Nobeden od ideološko-mesijanskih motivov za vojno se jima ni izšel. Irak in Iran tako tesnih odnosov kot sedaj nista imela že vse od islamske revolucije leta 1979. Politično podobo podjarmljene nacije Palestincev so od začetka mirovnega procesa pred dvaindvajsetimi leti poskušale spreminjati tudi vse izraelske vlade različnih političnih predznakov. Ko je bilo treba oslabiti Arafatovo PLO, so se spogledovali s Hamasom. Ko je Hamas na poštenih in demokratičnih volitvah postal premočan, je Izrael Palestince v Gazi postavil na kolektivno dieto, Zahod pa je ukrepu pritrdil s politično blokado novoizvoljene palestinske vlade.
»Obama: obljubljali ste upanje in spremembe, dali ste nam kolonije in apartheid,« se je glasil eden od protestniških plakatov, ki so ameriškega predsednika ta teden pričakali v Ramali. Mirne duše bi plakat z manjšimi popravki lahko stal tudi v Bagdadu, Alepu ali Kabulu. Toda Barack Obama ga ni videl. V nekdanji Arafatov urad se je pripeljal s helikopterjem. Okupirani naciji, ki ji zavrača priznanje državnosti, je čast izkazal s poslušanjem palestinske himne. Več od tega ni imel dodati. Razen klasičnih želja po obnovitvi mirovnega procesa, vzpostavitvi palestinske države in končanju konflikta ni zmogel niti ponovitve ostrega poziva Izraelu izpred leta dni, da so judovske naselbine velika ovira na poti do miru.
Sočasno z Obamovim obiskom v Ramali, nadaljevanjem državljanske vojne v Siriji in sektaškimi napetostmi v Iraku se je povsem druga slika reševanja zapuščine kolonialne dobe odvijala v Turčiji. Ob začetku slovesnosti kurdskega novega leta nûroj se je Kurdom in Turkom dejansko obetal nov začetek. Več sto tisoč ljudi je v svoji nesojeni prestolnici prisluhnilo razglasitvi premirja PKK s turško državo. Po večmesečnih tajnih pogajanjih z vlado Reçepa Tayyipa Erdogana je na otoku Imrali že štirinajst let priprti voditelj Kurdov Abdulah Öcalan borce PKK pozval, naj odložijo orožje in zapustijo Turčijo. Tri desetletja trajajoči konflikt v Turčiji, katerega korenine segajo še v čas prve svetovne vojne, je sedaj na dobri poti, da bo enkrat za vselej končan. Dva Erdoganova mandata sta bila potrebna, da sta se Ankara in Dijarbakir znašla na razpotju, ki utegne voditi v skupno prihodnost. Turški premier je moral pučističnim generalom in vojski razgraditi status nedotakljivih. Proces transformacije na notranjepolitičnem parketu so pospešili zunanjepolitični dejavniki. S pogledom, usmerjenim onstran edino zveličavne prihodnosti v Evropski uniji, je turška vlada v premislek silila tudi Kurde. Vztrajanje pri zahtevah po lastni državi je izpuhtelo. Odrekli so se celo široki avtonomiji znotraj turške države. Sedaj si miru za svoje vnuke želijo le še s polno zagotovitvijo kulturnih pravic in enakopravnim državljanskim statusom.
Želje Kurdov, Iračanov, Turkov, Sircev, Palestincev in Izraelcev se zagotovo prekrivajo vsaj v eni točki. Želja po miru večno tli v vsakem narodu. Pot do njegove uresničitve pa je za vsako nacijo vendarle vselej drugačna. Reševanje konfliktov pogosto zahteva zunanjo intervencijo. A brez volje posameznikov za spremembe, ki se ne pojavljajo zgolj kot prazni volilni slogani, ne more biti uspešna nobena puška.