Več kot zgolj obredje in folklora

Plesalka ter ustanoviteljica in predsednica kulturno-umetniškega društva Baobab Maša Kagao Knez je ob snovanju plesno-glasbene predstave Dia Diasso Diasspora k sodelovanju povabila umetnike giba z raznih vetrov, ki so na različne načine povezani z Afriko ter v delovnem procesu črpajo iz njene kulture. V središče uprizoritve postavljajo svoje poglede na drugačnost in izkušnje (ne)pripadanja. Jutri bo Baofest ponudil tudi plesne in glasbene delavnice s soustvarjalci predstave, sklenil pa se bo naslednjo soboto, ko bodo na svoj račun prišli še najmlajši.

Že v predhodnih predstavah sem se veliko ukvarjala z dvema identitetama, ki me spremljata, evropsko in afriško. Denimo v solu Rojena zunaj svoje vasi, 1978 v koreografiji slovenske ustvarjalke Rosane Hribar in Filiberta Tologa iz Burkina Fasa sem podala zgolj svojo zgodbo dveh svetov, sedaj pa sem na kup zbrala še druge plesalce, ki živijo nekje »vmes«. Denimo ena izmed plesalk je Afričanka, rojena v majhni francoski vasici in tako je bila njena družina edina temnopolta v tem kraju. Druga je recimo Švedinja, belka, a se je njena plesna kariera začela z afriškimi plesi. V procesu dela je tako vsakdo od nas povedal svojo zgodbo in svoje izkušnje glede doživljanja te dvojnosti. Na tak način smo ugotovili, kje se naše perspektive srečujejo, kje so razlike in kaj imamo skupnega.

Rojena sem v Ljubljani, materi Slovenki in očetu Afričanu. Oče se je kmalu po mojem rojstvu odselil nazaj v Afriko, tako da sem ga nazadnje videla, ko sem bila stara dve leti, a imava občasne stike po telefonu. Zame torej predstavlja neko večno odsotnost prisotnosti. Čeprav že od rojstva živim v Ljubljani, me tu večina ne dojema kot domačinko, saj me skoraj vsak dan kdo vpraša, kako da sem se tako dobro naučila govoriti slovensko, poleti pa marsikdo komentira, da sem morala biti veliko na morju, da sem tako črna. Ko sem šla na potovanje v Afriko, sem upala, da se bom tam počutila bolj domače, vendar je bilo enako. Vsi so gledali name kot na turistko iz druge kulture. V Sloveniji tako izstopam, ker sem temnopolta, v Afriki pa so me imeli za belko. Tudi znotraj predstave si zastavljam vprašanje, kako v naši kulturi gledamo na temnopolte oziroma kako smo zaznamovani samo zaradi barve kože. Zanimivo je denimo, da edina povsem črna plesalka v zasedbi sploh še nikoli ni bila v Afriki.

Z nekaj sošolkami iz pariške šole Georgesa Momboya smo imele že v času študija skupno željo ustvariti predstavo, ki združuje tradicionalne afriške in sodobne plese. Toda vmes je minilo nekaj let in ko smo se ponovno srečale, je vsaka prispevala nekaj svojega plesnega materiala, da smo sploh videle, kam je vsako od nas v tem času odpeljalo. K sodelovanju sem potem povabila še slovenske ustvarjalce. Nato smo se nekajkrat srečale v Parizu in Ljubljani, da smo skupaj razvile zgodbe in začele povezovati posamezne miniaturke. Celoten proces dela je bil izjemno naporen. Predvsem so se težave pojavile v finančnem vidiku. Dobili smo nekaj sponzorskih sredstev, a je teh zaradi ogromnih stroškov že zdavnaj zmanjkalo, tako da projekt praktično držimo pokonci iz lastnih žepov.

Tradicionalne afriške plese, ki so bili vselej povezani z obredjem, sama jemljem zgolj kot podlago za raziskovanje in inspiracijo za svoj izrazni stil. Denimo iz konteksta tradicionalnih plesov si izposodim en gib, tradicionalni ritem bobna ali energičnost in ritmičnost, nato pa v trenutnem navdihu eksperimentiram. V različnih trenutkih lahko iz enakega izhodišča nastane nekaj čisto drugačnega. Kombiniranje tradicionalnega afriškega in sodobnega plesa je vselej odvisno od vsakega posameznega plesalca. Gre za fuzijo doslej naučenega. Zdi se, kot da se je vse plesno znanje iz preteklosti naložilo v mojem telesu ter prihaja iz mene skozi različne oblike. Vedno pa je možno najti še kaj novega.

Ne, temveč tudi kora, krin in dva ženska vokala, Irene Yebuah Tiran in Leticie Slapnik Yebuah. Zamislila sem si, da bodo v tej predstavi glasbeniki vključeni kot eni izmed pripovedovalcev zgodbe, saj bodo tudi oni podali vsak svojo pripoved. Ni mišljeno, da nam plesalcem dajo le podlago.

(Smeh.) Kaj takega niti ne pričakujem. Na koncertih je običajno tako, da če ljudem ne daš stolov, potem gotovo začnejo prej migati, če pa imajo rezervirana sedišča, je verjetnost za kaj takega manjša. Ko sem bila prvič v Afriki, so me spraševali, na kakšno glasbo pri nas običajno plešemo, in ko sem malo razmislila, sem rekla, da začnemo plesati šele, ko kaj spijemo. To se je zdelo njim izjemno smešno in nelogično. Oni pač razumejo ples kot nekaj sproščajočega. Ko slišijo glasbo, enostavno plešejo.

Dostikrat ljudje afriške plese povezujejo samo z obredjem in folkloro, kar je seveda napačno. Vrh tega iz leta v leto poudarjamo, da nima celotna Afrika zgolj enega plesa in enakih plesnih elementov, temveč je tudi tu prisotna velika raznolikost, skozi zgodovino pa je prišlo tudi do povezovanja med različnimi plesnimi strujami in do vplivov z drugih kontinentov. Gre za izrazno umetnost in ne le folkloro. Ker torej nima celotna Afrika enotne kulture, tako kot je nima Evropa, poskušamo vsako leto obiskovalcem ponuditi nastopajoče iz različnih držav, tako da se lahko srečajo z različnimi stili afriških plesov ali raznolikimi inštrumenti. Seveda pa so zmožnosti festivala predvsem finančno omejene, zato Afriko iz leta v leto spoznavamo po koščkih.

Prihajajo iz različnih razlogov. Eni se hočejo le razmigati, druge zanima afriška kultura. Sama vselej poudarjam, da ne poučujem tradicionalnega plesa določenega plemena, ampak preplet afriških plesov oziroma svojo interpretacijo elementov afriških plesov. Poanta delavnic ni spoznavanje drugih kultur, temveč spoznavanje lastnega telesa prek drugačnih ritmov. Bistveno je zavedanje telesa, ritma in razvijanje lastne plesne izraznosti.