Intervju z Goranom Klemenčičem: Dejansko smo v vojnem vojnem stanju

Čeprav ne Zoran Janković ne Janez Janša zaradi ugotovitev protikorupcijske komisije sama nista sprejela odgovornosti in sta ju njuni stranki odločno vzeli v bran, je poročilo KPK slovenski politični prostor pomembno pretreslo. A Goran Klemenčič z rezultatom ni zadovoljen. Ne le, da poročila niso vsi vzeli resno, dvomi tudi, da so dogodki, ki so sledili, odraz iskrene želje politike po prečiščenju in večji integriteti. Politična in pravna kultura pri nas sta na psu; v samem političnem diskurzu ni nobene integritete. »Dejansko smo v vojnem stanju,« je oster predsednik protikorupcijske komisije.

Vlada ni padla zaradi našega poročila, temveč zaradi ravnanj zavezanca.

To drži. Ampak razlogov za navdušenje nad takšnim razpletom ni. Zaključek, da se je pred štirinajstimi dnevi v parlamentu zgodila katarza, je z vidika našega dela napačen. Obremenjena zavezanca in njuni stranki v dveh mesecih po objavi poročila niso v ničemer pokazali, da te zadeve jemljejo resno. Janez Janša je bil prisiljen oditi, Zoran Janković pa še vedno zaseda funkcijo, ki je neposredno povezana z vrsto očitkov v našem poročilu.

Večina držav ima svoj protikorupcijski organ. Razlika je v tem, ali gre za institucijo, ki obstaja zaradi forme, ali za vsaj deloma učinkovito neodvisno nadzorno telo. Ko sem rekel, da »sicer ni razloga za obstoj KPK«, sem govoril v imenu senata komisije, ki ne vidi razloga za svoje delo, če je to brezplodno. Del politike in predvsem javnosti je na podlagi našega poročila storil korak naprej. Čas bo pokazal, koliko je to odraz iskrene želje politike po prečiščenju in večji integriteti, koliko pa mržnje do Janeza Janše in njegove vlade. Zadovoljen pa bom lahko takrat, ko bo v Sloveniji obstajal tako institucionalni kot pravni sistem, ki bo KPK oziroma drugim organom ob takšnih ugotovitvah omogočal, da uveljavijo ne samo politično, temveč tudi pravno odgovornost. Imamo poročilo komisije, ki je za dva pomembna politika izrazito obremenjujoče, imamo že štiri sodbe glede zahteve za začasne odredbe, s katerimi bi KPK naložili, naj poročilo umakne s svoje spletne strani, dve upravnega in dve vrhovnega sodišča, in verjamem, da bodo ugotovitve KPK potrjene tudi v drugih rednih sodnih postopkih. In na koncu bomo imeli naše poročilo, par sodnih odločb, ki mu bo pritrdilo, ne bo pa nobene pravne sankcije, ker naša zakonodaja tega ne omogoča. Ne omogoča odvzema protipravne koristi oziroma je vse vezano na kazenske postopke, za katere pa vemo, koliko so učinkoviti.

Če nekoga bremenijo takšni očitki, kot glede finančnih tokov bremenijo Zorana Jankovića, se postavlja vprašanje, ali se prebivalci Ljubljane strinjajo, da mesto in njegove finance upravlja oseba, ki posluje na tak način.

Komisija že nekaj časa opozarja, da so prav funkcionarji lokalne samouprave v Sloveniji pravno in institucionalno gledano bolj zaščiteni kot predsednik države. Pred letom dni je komisija v povezavi s trebanjskim županom ta problem prvič izpostavila in opozorila, da je situacija na tem področju nevzdržna. A razen v tistem lokalnem okolju za njena razmišljanja ni bilo nikakršnega posluha. Nekaj mesecev kasneje je o tem govorila cela država in danes je v parlamentarnem postopku predlog zakona, ki naj bi uvedel možnost odpoklica župana. To bi bilo v Sloveniji nujno potrebno, bo pa do tega ravno tako trnova pot, kot je bila pri uvajanju nezdružljivosti županske in poslanske funkcije.

Javni prostor je postal glede integritete in korupcije bolj občutljiv, kar je posledica mnogih dogodkov, predvsem pa, žal, krize. Politika je – vsaj v večinskem delu – bolj občutljiva zgolj na deklarativni ravni, politična in pravna kultura pa sta na psu. Izjave, ki so padale v zadnjih mesecih, so se spustile na najnižjo raven. In na to kar pristajamo. V samem političnem diskurzu ni nobene integritete, temveč odraz sovraštva. Dejansko smo v vojnem stanju.

Saj živimo v hudih časih in besede niso nič pretirane. Eden glavnih problemov slovenske politike in javnega prostora je verodostojnost politike. Če se vrnem na vaše začetno vprašanje, ali smo zadovoljni s tem, kar se je pred štirinajstimi dnevi zgodilo, je moj odgovor, da nismo. Ne le, da našega poročila niso vsi vzeli resno, ampak so gluhi tudi za zahteve ljudi. Del politike se je ob konstruktivni nezaupnici v parlamentu obnašal, kot da je dobil legitimnost na novih volitvah. Kot da je upravičen zmagovalec, ki mu je volilno telo podelilo mandat.

To bi bila politična izjava. Slovenija ima poleg ekonomskih problemov ogromen problem s pravno državo, ki je edina lahko korektor dveh demokraciji zelo lastnih anomalij: koruptivnosti oblasti in tiranije javnega mnenja oziroma populizma. V dvajsetih letih samostojnosti v Sloveniji pravne države nismo vzpostavili. Za pravno državo sta ključna dva stebra: prvi je, da morajo biti odločevalci v vseh treh vejah oblasti verodostojni in kredibilni, pri nas pa je njihova kredibilnost na zgodovinskem dnu. Drugi pa, da morajo biti odločitve relativno učinkovito in enakopravno udejanjene, za kar so potrebne relativno sposobne in učinkovite institucije. A teh v Sloveniji nimamo. Najhujšega problema torej ne bomo mogli rešiti, če ne bo prišlo do sprememb na teh dveh stebrih. Ne vem pa, koliko je z našim poročilom večinska politika pridobila verodostojnosti.

Sam sem tehnokrat, morda nekoliko bolj načitan, ki skuša svoje delo spodobno opravljati. Vem pa, da kakšnih hitrih rešitev ni. Mene kot državljana ali kot predsednika KPK ne zanima, ali bodo spremembe na tem področju prinesli stari ali novi obrazi. Ključno je, da do sprememb pride, da slišimo nove ideje in vizije ter konkretne predloge za njihovo izvedbo. Včeraj sem bral novo koalicijsko pogodbo. Na temo omejevanja korupcije in krepitve integritete bi težko napisali manj, kot so. Nič o reformi financiranja političnih strank, nič o večji transparentnosti pri upravljanju državnih podjetij, nič o omejevanju klientelizma in konflikta interesov, nič o nujni reformi sistema javnega naročanja, nič o krepitvi neodvisnosti in samostojnosti institucij. Ob tem se počutiš, kot da naša več sto strani dolga poročila in ugotovitve o ključnih problemih s sistemsko korupcijo v državi, skupaj s predlogi za njeno omejevanje, ki jih pošiljamo državnemu zboru – zadnjega smo pred enim mesecem – mečemo v črno luknjo.

Za celotnim poročilom stojimo. Nesrečno zgodbo o dokončnosti poročila so nekateri izkoristili za izjave, češ da smo nekakšen sveti sedež, ki reče, tako je edino prav. A smo želeli zgolj poudariti, da pritožbe na komisijo niso možne in da ne moremo spreminjati ugotovitev zaradi poznejših izjav zavezancev v medijih in na strankarskih odborih. Smo pa sami izpostavili, da je edini pravi odziv na poročilo pravna pot preko sodišč, ne pa zlivanje gnojnice po nas. Pri našem delu ni šlo za kak inkvizicijski postopek, ki bi tekel v tajnosti. Oba politika sta bila na pogovoru, obstajajo zvočni zapisi njunih navedb, naša pisna vprašanja njim in njuni odgovori, obsežna listinska dokumentacija... Več kot deset medijev je zahtevalo, da jim te zvočne zapise posredujemo, za kar pa smo dolžni pridobiti pristanek zavezanca. Zoran Janković, ki je večkrat dejal, da lahko njegove posle kadarkoli vsi pregledajo, nam je preko odvetnika pisno sporočil, da se ne strinja z javno objavo. Vročanje naše pošte Janši na to temo pa je bilo doslej neuspešno. Zavrača prevzem.

To pravno vprašanje je prešlo v nekakšen kulturni boj, ki ga težko gledam, kaj šele v njem sodelujem, zato sem z dopisovanjem z dr. Šturmom prekinil. Zadevo smo na KPK že vsaj desetkrat pojasnili.

In se bo še naprej pojavljal, tudi ko bo o tem dokončno odločilo sodišče. V Sloveniji se o vsaki stvari pojavlja dvom. Vse je relativno. Vse je zarota. Samo da se odvrne pozornost od vsebine. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije pozna vrsto postopkov, za katere se uporabljajo različna pravila. Prvi odstavek 13. člena navaja vrsto različnih postopkov, med njimi pa ni ugotavljanja premoženjskega stanja, ki je urejeno na drug način. Tako kot se davčni organ in inšpekcija pred izdajo končne odločbe ali sodišče pred izdajo sodbe ne obrne na obravnavano osebo, ali ima ta še kaj dodati, tega tudi pri ugotavljanju premoženjskega stanja ni. Takšna rešitev velja za klasične postopke ugotavljanja korupcije, kjer do mnenja pridemo na osnovi dokumentov in pogovorov z drugimi osebami in bi bilo nepošteno, da bi se mnenje – tako kot se je po starem zakonu – izdalo, ne da bi zavezanec sploh vedel za postopek. Nadzor nad premoženjskim stanjem pa zahteva, da zavezanca v primeru nesorazmernosti ali nejasnosti pozoveš k pojasnilu. Kar smo tudi storili.

Lahko, če bi za to obstajali pogoji.

Ugotavljanje korupcije je običajno povezano z enim dogodkom oziroma z določenim ravnanjem, kot je bilo na primer ravnanje Kanglerja v zadevi Farmadent. Nadzor nad premoženjskim stanjem je nekaj povsem drugega in se nanaša na daljše časovno obdobje. Pri razumevanju teh različnih postopkov prihaja v javnosti do nekaterih težav. Tudi zavezanci so se na naše poročilo odzivali, češ, saj mi niso očitali korupcije. Seveda nismo, saj nismo vodili tega postopka. To je tako, kot če bi vas oglobili zaradi narobe postavljene škarpe, pa bi se v javnosti zagovarjali, češ, nihče mi ni dokazal, da sem prehitro vozil.

Obstajajo sumi kaznivih dejanj, glede katerih tečejo tako predkazenski kot davčni postopki. Najprej bomo počakali na te.

V poročilu piše, da je šlo za potovanje leta 2009/2010. Imamo materialne dokaze, na podlagi katerih sklepamo, da je obstajalo, tudi na razgovoru ali v pisnih pojasnilih komisiji ga ni zanikal.

Ne drži.

Brez zamere. Ampak z zavezanci KPK, še manj pa jaz osebno, ne more polemizirati preko novinarjev. Za tem, kar piše v poročilu, stojimo. Navedbe potrjujejo listinski dokazi. Verodostojnost poznejših navedb v medijih in pred političnimi strankami je minimalna. Že zato, ker so se te izjave glede iste zadeve tudi po trikrat, štirikrat spremenile. In če je prvi odziv Janše na poročilo ta, kakšen avto vozim, Jankovića pa, da se ti premoženje ne spremeni, če imaš dolg na papirju, nato pa dobiš denar, pač živimo v različnih svetovih.

Uporabil bom izjavo sina enega od zavezancev: Moj odgovor je enak prejšnjemu.

Dejstvo je, da marsikatero gotovinsko plačilo pade v ta čas.

Vsak od zavezancev ima pravico predlagati izločitev, vendar tega nihče od njiju ni storil, niti nista zatrjevala nobene procesne kršitve. Šele ko se je postopek zanju končal neugodno, za nazaj zatrjujeta pristranskost in kršitev cele palete ustavnih pravic. Sam sem to, da se me iz postopka v primeru Janeza Janše izloči, predlagal samoiniciativno nekaj mesecev pred njegovim zaslišanjem, vendar sta preostala dva člana senata na seji, na kateri nisem bil prisoten, odločila drugače. Po našem zakonu in pravilniku pa neposredni izločitveni razlog ni obstajal.

Ja, bil sem presenečen. Osebno sem to dojel kot izrazito politično in nepremišljeno dejanje v času vsesplošne politične histerije. Me je pa kak dan po tem, ko se je oglasila RKC oziroma nekateri njeni vidni predstavniki, na bencinski črpalki ustavil duhovnik – ljudje me v zadnjem času pogosto ustavljajo, večinoma prijazno, kdo pa tudi ne. Moja prva misel je bila, da jih bom slišal. A se je predstavil kot župnik, naredil gesto križa, dejal: »Gospod Klemenčič, bodite blagoslovljeni,« in odšel.

Ne.

Kako bosta odreagirala zavezanca, sem približno vedel, saj smo ju skozi postopek precej dobro spoznali. In to ne le v luči, v kakršni se kažeta medijem in volilcem. Razlogov za simpatije torej ni. Nisem pa vedel, kako bo odreagiral Gregor Virant. Poznam ga po službeni plati. V vseh letih pred objavo poročila sva se srečala parkrat, in to v zvezi z našimi različnimi priporočili ali ugotovitvami, ki so se nanašale na poslance, vedno v uradnih prostorih DZ. Je pa bila izjava, ki jo omenjate, takšna, kakršno bi si želel slišati od več parlamentarnih strank, in strinjam se z vami, da sta njegova izjava in poznejše vztrajanje pri njej zelo pomembno determinirala tok dogodkov.

Kot sem že rekel, z ljudmi, ki so bili v našem postopku, ne morem polemizirati preko medijev. Naše ugotovitve niso enovrstične, ampak so dejansko in pravno utemeljene in javnosti dostopne na spletnih straneh. Podobno dejansko stanje je ugotovila tudi delovna inšpekcija. Poslanec Jože Tanko je vse skupaj označil za bedarijo. Delo dveh državnih organov. Kaj naj na to rečem? V Sloveniji sta nepotizem in klientelizem resen problem, ki se še v večji meri kot na državnem pojavlja na lokalnem nivoju. Komisija je vodila in zaključila vrsto postopkov v zvezi s tem problemom, le poroča se ne o njih s tako intenziteto kot v omenjenem primeru. Zato je očitek, da smo se spravili prav na omenjeni osebi, povsem neutemeljen.

Ali ni to klasična slovenska značilnost? Zveze in poznanstva še kako krojijo dogajanje v družbi. Razumem, če sedanji župan Maribora Milan Mikl ob ugotovitvi, da je posredoval pri zaposlitvi hčere, reče, češ, kdo me pa ne bo razumel, da sem to naredil kot oče. Toda ali potem pristanemo na isto logiko, da lahko komandir policijske postaje posreduje zaradi prehitre sinove vožnje? Določene standarde je treba postaviti, da izplavamo iz naše vaškosti, v kateri roka roko opere. Ker ima vsak v Sloveniji neke majhne zgodbice, tudi velikih ni mogoče reševati.

Slovenija je specifična po svoji domačijskosti. Nismo država, ki bi bila grozljivo skorumpirana v smislu cestne administrativne korupcije; v tem pogledu smo boljši od marsikatere stare članice EU mediteranskega okolja. V Sloveniji ni in ni nikoli bilo normalno podkupovanje policista na cesti ali plačevanje za izpit. Do posameznih tovrstnih primerov sicer prihaja, a so to ekscesi in ne sistemska korupcija. Ta pa je zelo tesno povezana z delovanjem javnih podjetij, podjetji v večinski državni lasti, bančnim sistemom, financiranjem političnih strank.

Absolutno.

Ne, tega ni mogoče reči kar počez, nevralgične točke pa so javna naročanja, izčrpavanje državnih in javnih podjetij preko klientelističnih in političnih rent ter vpliv politike v povezavi s prikritim financiranjem političnih strank in različnimi lobističnimi mrežami. Tisti, ki pride pri nas na oblast, posredno razpolaga s sredstvi, s kakršnimi razpolaga srednje velika evropska država, saj je treba v to vključiti še vsa državna podjetja.

Ni bil v celoti ugrabljen, je pa bil izjemno zlorabljen. Vem, da si ljudje želijo imen, a mafija ni posameznik, mafija je stanje duha. Elite in posamezniki se menjajo, metoda ostaja ista. Govoriti o tem, da je bil bančni sistem na eni strani ugrabljen s strani stare Udbe, na drugi strani pa s strani cerkvenega lobija, je v bistvu zamegljevanje. Oboji so v različnih okoljih imeli včasih posamično, včasih skupaj roko v kozarcu.

V tem primeru je komisija podala ovadbo in kazenski postopek poteka. Problem ni samo domnevni storilec, ampak sistem, ki je to omogočal. Zanimivo je, da so bile ugotovitve o bankah na naši spletni strani kot sestavni del letnega poročila objavljene mesec dni, preden ste jih novinarji minuli teden opazili in pograbili, kot da gre za ugotovitve v konkretnem primeru. Gre za sistemski pregled, s katerim smo želeli tiste, ki danes odločajo o slabi banki, še enkrat opozoriti, da mora sistem vsebovati določene varovalke, ki bodo odpravile tveganja. Ni mogoče enostavno reči, da bomo prekopirali irski, nizozemski ali španski model. Vedno sem bil alergičen, ko so me v tujini spraševali, zakaj imamo na Svetu Evrope ali v evropski komisiji težave z nekim zakonom, če pa gre na primer za prepisan nemški dokument. Toda mi nimamo nemških tožilcev pa nemških policistov in nemških sodnikov in zakon je treba prilagoditi našim razmeram. Določeni bančni posli bodo dobili kazenskopravni epilog. Verjamem, da bomo dočakali tudi obsodbe, stvari se premikajo, čeprav prepočasi. Pričakovati, da bodo odgovarjali vsi, pa je nerealno.

Glede finančnega in bančnega kriminala ni Slovenija nobena izjema. Še do danes se pred poroto ni znašel niti en primer oziroma posameznik, ki je pomembno prispeval k zlomu Wall Streeta pred nekaj leti. Pričakovanje javnosti je bilo veliko, oblikovane so bile različne preiskovalne komisije, na koncu pa tožilci obtožnic zoper ključne ljudi niso vlagali. Enako se je dogajalo na Irskem, kjer se je sesul bančni sistem. Tožilstvo se za postopke ni odločilo, sprožili so nekatere civilne tožbe, zaradi česar so bili deležni hudih kritik. Razlogov za takšne odločitve je več, med njimi ta, da kazensko pravo in kazenski postopki nikoli niso bili namenjeni omejevanju elit in kriminala na najvišjih ravneh. V Sloveniji smo pri pregonu klasičnega, tudi organiziranega kriminala nadpovprečno uspešni, pri pregonu gospodarskega in finančnega kriminala pa so rezultati slabi.

Ne verjamem v to, da potekajo postopki pri nas s takšno težavo zaradi tako zelo močnih političnih pritiskov oziroma podkupovanja. Tudi do tega sicer prihaja – nenazadnje je bilo v kratkem obdobju dveh let razkrito sporno delovanje tako tožilca kot sodnika. Vendar pa menim, da to ni prevladujoče ravnanje, temveč je glavni razlog to, da na tem področju ni pravne prakse, ni prave koncentracije znanja, imamo dobre posameznike v policiji, tožilstvu, sodstvu, a obenem okostenel sistem ter izjemno krizo vodenja in določanja prioritet.

Ne gre za spiske. Gre za prikaz delovanja sistema, za katerim pa so seveda tudi imena. Pogosto je zadaj politika, enako pogosto parcialni kapitalski interesi. Za marsikoga je težko reči, čigav je. Denar ne pozna barve. Mora pa biti povprečen slovenski menedžer predvsem v državnem podjetju bolj pošten kot povprečen nemški menedžer. Nemški menedžer deluje v okolju, kjer ga sistem prisiljuje, da deluje bolje. V Sloveniji pa je bilo vzpostavljeno okolje, v katerem je bilo tveganje za te ljudi ničelno. In zato se je sistem zlomil ne samo na vrhu, ampak tudi na nižjih ravneh. Polno je zlomljenih ljudi, ki ne sodelujejo neposredno pri korupciji, se pa počutijo nemočne, jo tolerirajo, se obrnejo stran.

Mi verjamemo, da ne. Razumem pa tudi razloge za take pomisleke. Če dobiš letno v obdelavo tisoč petsto primerov, je nemogoče, da bi vse zadeve hkrati obdelal. Vprašanje je torej, kakšen notranji sistem imaš, da poskušaš po nekih notranjih kriterijih delati čim bolj pošteno in transparentno. Naš sistem samoomejitev ni popoln, je pa vsaj glede notranje transparentnosti in sledljivosti dober in ga posebej v zadnjem času nenehno nadgrajujemo. Se pa seveda nenehno postavljajo vprašanja, zakaj se česa še nismo lotili oziroma dokončali. Ko smo delali premoženjsko stanje predsednikov strank, so nas spraševali, zakaj ga še nismo dokončali. Ko smo to končali, se je pojavilo vprašanje, zakaj še nismo dokončali TEŠ...

Glede TEŠ smo sprejeli določene ugotovitve, ki so sicer vmesne, so pa največ, kar smo v tistem trenutku glede na pravne omejitve lahko naredili. Vendar pa TEŠ ni prvenstveno vprašanje zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, temveč vprašanje utemeljenih sumov resnih kaznivih dejanj. Zato je čas, da se vprašanja v zvezi s tem postopkom začno bolj pogosto naslavljati na organe odkrivanja in pregona. Pri izbiri primerov, ki se jih komisija loti, mora upoštevati, kaj so po zakonu njene pristojnosti, kje je lahko največji učinek, kaj so največji problemi, in se izogibati podvajanju z drugimi organi. Lani smo se sistematično lotili vprašanj omejitev poslovanja na lokalni ravni, kjer župani in svetniki naročajo stvari pri povezanih osebah. Čeprav te omejitve poslovanja v Sloveniji veljajo že osem let, je bilo v sedmih letih ugotovljenih le par kršitev, sedaj pa smo jih v enem letu s pomočjo supervizorja ugotovili v več kot stotih občinah, izvedli prekrškovne sankcije, predlagali ničnost poslov za okoli poldrugi milijon evrov. Predvsem pa je pomemben preventivni učinek tega nadzora. Če je bil prej ta člen zakona upoštevan v petih, je sedaj v 90 odstotkih primerov. Predpisi so zato, da se jih uveljavlja in spoštuje. Tudi na lokalni ravni.

Meni se to ne dogaja. Edini klic politika, ki ni zgolj spraševal, kdaj mora kaj prijaviti in je bil povezan s konkretnim postopkom, je bil klic Zorana Jankovića pred letom dni. Klical je jezen, ker smo mu zaradi kršitve zakona obvestilo o prekršku poslali na domač naslov in ne na občino. A sva pogovor hitro zaključila...

Da hiša ni vpisana, z ženo sploh nisva vedela, poziv za vpis sva s strani GURS dobila po tem, ko so o tem pisali mediji. Je pa hiša vpisana v zemljiško knjigo. Stanovanje, ki sva ga prodala, je bilo vpisano, ko sva kupila novo hišo, pa se s tem nisva ukvarjala. Hiša, dvojček, velikosti okoli 170 kvadratnih metrov, je sedaj v postopku vpisa.

Kakšne premoženjske koristi? Hiša ni zgrajena na črno, bila je kupljena po tržni ceni, na njej je hipotekarni kredit, vpisana je v zemljiško knjigo in nobenemu davku se s tem nisva izognila. Šlo je kvečjemu za malomarnost z najine strani.

Tudi kak cestni prekršek sem v življenju že naredil in plačal kazen zaradi napačnega parkiranja. Ljudje nismo popolni. Brez zamere, ampak tega pač ne gre primerjati s sistematičnimi kršitvami protikorupcijske zakonodaje.

Ne glede na to, na kakšen način smo se razšli, in ne glede na to, da se me bo zaradi državnosekretarskega mesta vseskozi držala stigma politika, dela na MNZ nikoli nisem obžaloval. Ponosen sem vsaj na dva projekta, pri realizaciji katerih sem bil eden ključnih ljudi: napredek pri ureditvi statusa izbrisanim in zasnovo NPU. Nisem vodil, nadziral ali bil odgovoren za postopek v zvezi z najemom zgradbe, nekatere ključne stvari sem izvedel šele pozneje, ko sem govoril s kriminalisti, po postopku komisije in na sodišču, kjer sem bil zaslišan kot priča. Ni skrivnost, da sem MNZ predčasno zapustil z zelo slabim priokusom, ker je zaradi te afere padla senca na celoten projekt. Je pa res, da se je dvakrat poskušal ustvariti spin o moji vpletenosti v to zadevo – enkrat iz krogov blizu nekdanje ministrice Kresalove, potem ko je KPK v zvezi z NPU izdala svoje negativno mnenje, drugič pa sedaj s strani SDS.

Pripravili smo predlog sprememb zakona, s katerimi bi okrepili pristojnosti komisije, hkrati pa jo podredili večjemu sodnemu nadzoru. Komisija naj bi se manj ukvarjala s klasično korupcijo, ki se prekriva s kaznivimi dejanji, in več s pomembnimi elementi sistemske korupcije, kot so nasprotje interesov tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju, nadzor nad premoženjskim stanjem, lobiranje in nadzor nad finančnimi tokovi. Bodo pa te spremembe sprejete le, če bodo v parlamentu ljudje, ki se tega ne bodo bali. Ko ne bo imel nihče od politikov problemov s svojim premoženjskim stanjem, tudi ne bo imel nihče problemov, da se okrepi institucija, ki ga bo lahko učinkovito in zakonito nadzirala. Ker pa temu ni tako, nekateri poslanci kot glavni razlog za kršenje človekovih pravic v Sloveniji vidijo zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Tudi ko sem bral obtožbe, ki so jih zoper naše poročilo pošiljali tako pooblaščenci Janeza Janše kot Zorana Jankovića, nisem mogel verjeti, koliko pravic smo domnevno kršili. Pri tem so pooblaščenci Zorana Jankovića celo presegli zastopnike Janeza Janše.

Poleg sprememb zakona pa so potrebni tudi določeni sistemski ukrepi, ki bi dejansko lahko pripomogli k temu, da se korupcija začne omejevati: od ureditve financiranja volilnih kampanj in političnih strank do sprejema ukrepov, ki bodo – pa naj gre za slabo banko ali državni holding – vzpostavili neko notranjo varovalko in povečali transparentnost. Pomembno je urediti področje javnega naročanja. Pa supervizor za državna podjetja, vsaj v delu, ki se nanaša na agentske posle in predvsem na konzultantsko, piarovsko, odvetniško delo. To bi šele pomenilo resen udarec sistemski korupciji v Sloveniji in mnoge maske bi padle.

S tem ne jaz ne žena nimava težav.

Vem, da žena zastopa Hypo banko, ker je to ena njenih večjih zadev. Zastopa banko v civilnih tožbah proti ljudem, ki so osumljeni resnih zlorab položaja. Primer je prevzela mesece ali celo leto dni po tem, ko je komisija zadevo predala policiji.

Toliko, kolikor te težave z raznimi anonimkami in insinuacijami umetno ustvarjajo ljudje, ki sva jim vsak posebej in oba skupaj trn v peti. Zato mi te stvari ne jemljejo spanca, priznam pa, da mi včasih dvignejo pritisk, ker za mnoge vem, od kod prihajajo. Oba sva pod izjemnim drobnogledom in sam zaradi službe nimam ravno prijateljev v različnih centrih moči. Morda pa je vendarle celo v Sloveniji mogoče, da kdo svoje delo opravlja profesionalno in samostojno in ne prvenstveno z namenom nagrabiti si moč ali denar. Problem nasprotja interesov v smislu sistemske korupcije pa v Sloveniji niso povezave, ki so znane in celo pred matičarjem overjene, ampak druge, netransparentne vrste.

Ko je pred dobrim letom dni trebanjski župan v kazenskem postopku z neznosno lahkostjo dejal, da je tudi KPK skorumpirana, smo vložili kazensko ovadbo in vse državne institucije pozvali, naj, če verjamejo v to, kar delajo, tudi na tak, v kazenskem zakoniku predpisan način, pokažejo na popolno nesprejemljivost nekaterih izjav politikov, obdolžencev in občasno celo njihovih odvetnikov. Zato smo morali tudi ob zadnjih diskvalifikacijah ostati zvesti sami sebi. Prepričani smo, da še ni bilo institucije pri nas, ki bi bila v tako kratkem času tako popljuvana, kot je bila naša komisija. Odločili pa smo se, da ne bomo vložili nobene civilne tožbe, prav tako ne bomo ovadili nobenega medija, temveč zgolj sedanje in bivše visoke funkcionarje.

To je kriza zaupanja, o kateri sem govoril, in tega tudi nobena vstaja ne bo spremenila čez noč. V Sloveniji se vse bolj uveljavlja še eno nezdravo razmišljanje, in sicer da je lopov vsak, ki zasluži več kot dva tisoč evrov. Ne eno ne drugo razmišljanje ni dobro, ju pa ne bomo mogli preseči brez višje stopnje politične in pravne kulture, učinkovitega imunskega sistema države v obliki nadzornih in sodnih institucij ter odgovornih in resnih ljudi na položajih. Pa tudi ne brez profesionalnega novinarstva.

Jih razumem. Vstopiti v to kloako ob zavedanju, da jih boš nujno dobil po glavi, če jo dvigneš, in boš umazan, četudi nisi kriv, je težko. Ampak na dolgi rok je to edina alternativa. In verjamem, da bo do nje prišlo.