Mag. Zalka Kuchling

Kuchlingova, profesorica nemščine in francoščine na slovenski gimnaziji v Celovcu, je svojo politično pot začela že v mladosti. Bolele so jo krivice, ki so se dogajale slovensko govorečim na avstrijskem Koroškem, pravi, od svojega 18. leta je bila aktivna v domačem prosvetnem društvu Lipa v Velikovcu, več let kot predsednica. Danes je podpredsednica Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk, pri koroških Zelenih pa je zadolžena za narodnostna vprašanja in šolstvo.

Da, pravzaprav prvič po drugi svetovni vojni. Koroški Slovenci in Slovenke so na kandidatnih listah političnih strank sicer že nastopili, vendar niso izrazito zastopali interesov slovenske narodne skupnosti. Vstop v deželni zbor je zame v več pogledih zgodovinski trenutek, saj bom kot prva ženska, kot prva koroška Slovenka v deželnem zboru spregovorila v slovenščini. Ana Blatnik iz vrst socialnih demokratov je sicer že bila izvoljena v deželni zbor, vendar se je odločila, da odide v državni svet na Dunaj.

Moje sodelovanje z zelenimi se je začelo že na občinski ravni. Prihajam iz Velikovca, kjer sem bila dolgoletna predsednica slovenskega društva, ki smo ga ustanovili v sedemdesetih letih. Doživljali smo številne krivice, le zato, ker smo bili slovensko društvo. Tako na primer nismo mogli najeti občinske dvorane za naše kulturne prireditve in nismo dobivali takšnih dotacij, kot so jih dobivala nemška društva. Že tedaj sem aktivno podpirala politiko zelenih, zato ker smo bili koroški Slovenci in Slovenke za zelene vedno enakopraven partner. Del politike zelenih je prav zaščita in spodbujanje narodnih skupnosti. Avstrija ima devet zveznih dežel, zeleni pa so na zvezni ravni ustanovili deseto zvezno deželo, v kateri so »doma« vse avstrijske manjšine ter priseljenci in priseljenke. To je nekaj, česar nima nobena druga stranka, tudi v evropskem parlamentu ne.

Gre seveda za fiktivno deželo, pomeni pa neke vrste predstavniško telo, v katerem se srečujemo predstavniki narodnih skupnosti, od Hrvatov do Romov, Čehov, Slovakov pa tudi migrantov – skratka vse manjšine v Avstriji. Zdaj predseduje temu forumu Alev Korun, Turkinja, pred tem mu je predsedovala gradiščanska Hrvatica Terezija Stoisits, ki je bila zelo goreča zagovornica pravic narodnih skupnosti v zveznem parlamentu. Ko sem leta 2004 prišla v ožji odbor koroških zelenih, sem v tej »deseti deželi« zastopala koroške Slovence.

To je pravi uspeh, kajti pri zelenih kandidatov in kandidatk ne imenuje stranka, temveč jih voli baza. Te vrste demokracija je pri zelenih legendarna. Po eni strani je ta postopek zelo zahteven, saj moraš najprej biti izvoljen na določeno mesto znotraj stranke in se šele zatem lahko pomeriš s kandidati in kandidatkami drugih strank. Po drugi strani pa ta sistem zagotavlja transparentnost, jasnost. Če dobiš več kot polovico glasov, mesto, za katero kandidiraš, pripada tebi in nikomur drugemu.

V prvi vrsti sistem korupcije, ki je vladal v Haiderjevem času. Zeleni smo pri razkrinkanju tega sistema odigrali ključno vlogo. Rolf Holub se je dobesedno zapičil v primer banke Hypo Alpe Adria in nepopustljivo vztrajal, saj je slutil, da je pri poslih, ki so zadevali to banko, prišlo do nepravilnosti. Čeprav je bil pravni postopek kar dvakrat ukinjen, Rolf Holub ni popustil. Njegova zasluga je, da so se primeri korupcije na Koroškem končno razkrili in da je postala očitna tudi vloga nekaterih politikov v tem sistemu. Skorajda neverjetno je, da je bil neki deželni svetnik in vodja politične stranke (Josef Martinz, op.p.) na Koroškem obsojen na zaporno kazen. Tega doslej v tej deželi še ni bilo, pa tudi v Avstriji ne. Vendar to še ni vse. Rolf Holub raziskuje še nadaljnje primere, v katerih je prišlo do nepravilnosti in jih je oziroma še bo predložil pristojnim sodiščem. To je prvi razlog za preobrat, drugi pa je, da so svobodnjaki igrali nepošteno igro. Ljudje so se naveličali njihove vzvišenosti, prevzetnosti in njihovih sumljivih poslov. Tudi svobodnjaki so bili vpleteni v veliko število primerov korupcije. Nekdanji predsednik stranke Uwe Scheuch je bil obsojen zaradi podkupovanja. Ljudem je bilo takšne politike preprosto dovolj in tako se je na političnem odru zasukal svet. To je res enkratno. Vseeno moram povedati, da so imeli tudi v moji mladosti socialdemokrati večino, toda tedanji deželni glavar Leopold Wagner je bil v odnosu do slovenske narodne skupnosti podoben Haiderju in zelo nenaklonjen koroškim Slovencem.

Vsekakor. Peter Kaiser je verodostojen politik. Dokaz za to, da je naklonjen slovenski manjšini, je, da je svojega sina vpisal v slovensko gimnazijo in ko smo v deželni vladi čakali na izid volitev, me je gospod Kaiser na glas pozdravil v slovenščini: »Dober dan, gospa profesor.« Kaj takega v Haiderjevih časih ni bilo mogoče. Nekaj več prostora za koroške Slovenke in Slovence je bilo pod deželnima glavarjema Christofom Zernattom (ljudska stranka) in Michaelom Ausserwinklerjem (socialdemokrati). Medtem ko slednji pri naklonjenosti do manjšine tedaj ni imel podpore v stranki, je bil Zernatto zelo spreten deželni glavar in naklonjen slovenski skupnosti. Zernatto je pravzaprav odgovoren za to, da smo na gimnaziji ustanovili tako imenovane Kugyjeve razrede, kjer se poučuje v štirih jezikih in je to poseben uspeh na šolskem področju. Tudi danes lahko po mojem računamo na to, da bo imela ljudska stranka razumevanje za manjšino. Njen deželni svetnik Wolfgang Waldner je svetovljan, a tudi domačin. Prihaja iz Zile in pozna deželo. Zato res pričakujem, da bo v deželi prišlo do vsebinskega preobrata v odnosu do narodne skupnosti, da se nam ne bo treba tako krčevito boriti za najosnovnejše pravice.

Klima med večinskim prebivalstvom se je bistveno spremenila takrat, ko je Slovenija postala samostojna država, in se je izboljšala z vstopom Slovenije v Evropsko unijo. To sta dva koraka, ki sta bila zelo pomembna tudi za nas, koroške Slovence in Slovenke. Klima pa se je spremenila tudi s tem, da so velika podjetja v povečani meri začela staviti na znanje slovenščine in je prav naša materinščina postala prvi pogoj za zasedbo določenih delovnih mest. Veliko teže v odnosu med večino in manjšino je odvzela tudi rešitev topografskega vprašanja. Zavedamo se, da gre zgolj za kompromis, s katerim nobena stran ni povsem zadovoljna, vseeno pa je bila ta rešitev ključnega pomena za boljše sožitje.

To je težko reči. Po eni strani je Slovencev in Slovenk na avstrijskem Koroškem čedalje manj. Nerazumljiv je tudi pogoj, da je v kraju, kjer naj bi se postavila tabla z dvojezičnim topografskim napisom, potrebnih 17,5 odstotka slovenskega prebivalstva. Iz pravnega vidika torej ne moreš reči, da je doseženi kompromis uspeh, je pa iz političnega vidika rešitev, s katero se da živeti. Imamo več dvojezičnih napisov, ki jih prej ni bilo, čeprav smo izrabili vse pravne možnosti. Vsekakor pa si želim in upam, da bomo tako pogumni v posameznih občinah, da bomo lahko postavili še več dvojezičnih krajevnih napisov, pa tudi da jih bomo postavili na dvojezičnih osnovnih šolah, občinskih stavbah itd.

Utrditi in povečati moč slovenskega jezika. To pomeni izboljšati izobraževalno ponudbo slovenščine od vrtca do mature, česar danes ni. Na naših ljudskih šolah (štiriletna osnovna šola, op.p.) število prijavljenih k dvojezičnemu pouku narašča, zatem pa upada. Srednje šole slovenščino ponujajo le kot fakultativni jezik. Menim, da se bo na tej ali oni srednji šoli dalo doseči, da bi del pouka potekal v slovenščini. Slovenska gimnazija je neprecenljivega pomena za slovenski jezik, toda ko učenci in učenke nadaljujejo šolanje na višjih šolah, na poklicnih šolah, tehničnih šolah, se slovenščina izgubi.

Urad je v minulih letih odigral pozitivno vlogo, toda še pomembneje je, da se Slovenija vsebinsko zavzame za slovensko manjšino in da nas koroške Slovence in Slovenke tudi sprejme v vsej širini in raznolikosti, v kateri nastopamo. Poznamo tudi pozive, da bi manjšina morala nastopati enotno, strnjeno v političnem vsakdanu. Toda tako kot v Sloveniji tudi Slovenci in Slovenke na avstrijskem Koroškem živimo v pluralni družbi in ne v enoumju. Zagotovo pa nam bo koristilo, če se bomo poenotili v bistvenih vprašanjih. Če bo zaživel koordinacijski odbor koroških Slovencev, vsekakor vidim zeleno luč.