Učitelji in starši so zdaj manj »sitni«

Strokovnjakov manj, problemov pa vedno več

Motnje so raznovrstne. Pri mlajših otrocih so pogoste hiperaktivnost, depresivnost, tesnobnost, motnje hranjenja, pervazivne razvojne motnje, kamor sodi tudi avtizem, motnje na področju socialnih stikov, prilagoditvene motnje ob spremembah v življenju, psihosomatske motnje, motnje v duševnem razvoju, vedenjske motnje... V šolskem obdobju pridejo do izraza učne težave, ko otrok ni zbran, težko sledi pouku, ima težave pri branju, pisanju, razumevanju...

Pri razvojnih in učnih težavah je najbolj pomembna diagnostika, terapija se izvaja v otrokovem življenjskem okolju, v vrtcu in šoli, pojasni Dobnik-Renkova. Če gre za čustvene težave, na primer depresivnost, tesnobnost, fobije, težave pri čustvovanju, je najbolj učinkovita metoda psihoterapija. Občasno prihajajo na konzultacije tudi starši, da jim predstavijo, kako bi lahko doma s posebnimi ukrepi podprli to, kar se dogaja v terapevtskem procesu. Pogosto se izkaže, da k otrokovim težavam prispeva stresna družinska situacija. V takih primerih samo psihoterapija otroka ne pomaga in staršem priporočijo, da bi tudi sami poskušali urejati družinsko situacijo tako, da bi se stresni dejavniki zmanjšali, bodisi da se razidejo, dogovorijo glede stikov otroka z drugim staršem, uskladijo pri vzgoji, uredijo življenjske razmere... »Vendar se pogosto zgodi, da starši otroka vodijo na terapijo, doma pa niso sposobni stvari spremeniti na način, da bi to otroku olajšalo stisko,« ugotavlja Dobnik-Renkova.

Duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih je danes več kot v preteklosti, ocenjuje klinična psihologinja. Nekatere motnje, na primer govorno-jezikovne in motnje v duševnem razvoju, so v različnih časovnih obdobjih približno enako pogoste, več pa je vedenjskih in čustvenih motenj in pervazivnih razvojnih motenj. Širše gledano na izreden porast teh motenj vpliva čas, v katerem živimo: socialni položaj, več je brezposelnosti staršev, ločitev, storilnostno naravnan šolski sistem, življenjski stil staršev, ki pogosto nimajo časa za pristen stik z otrokom, poskrbijo pa za njegove materialne potrebe. Opažajo tudi, da so duševne motnje danes manj stigmatizirane, kot so bile nekoč, in starši, ki so bolj informirani, prej poiščejo pomoč.

Poseben problem je epidemija permisivnosti. »Pogosto opažamo, da starši otroku prekomerno asistirajo, od njega ne zahtevajo samostojnosti, ki bi je bil sposoben, prekomerno zadovoljujejo materialne potrebe, zato da bi pri otroku dosegli ugodje, vse to pa ustvarja stanje, da so otroci, ko pridejo iz družine v širše okolje, zelo socialno nezreli. Ti otroci so dobivali napačne informacije o svetu: da so glavni, središče sveta, da bodo ljudje okoli njih prisluhnili izključno njihovim potrebam, kar se potem izkaže, da ne drži. V vrtcu in šoli moraš včasih malo počakati, nimaš stalno pozornosti odrasle osebe, treba je sodelovati z drugimi, ko tekmuješ z drugimi, nisi vedno prvi in včasih je treba tudi izgubiti, in tega današnji otroci pogosto ne znajo. Če starši zaznajo to stisko otroka kot priložnost, da bi dozorel in se naučil frustracije premagovati, so na dobri poti. Srečujemo pa starše, ki gredo v konflikt s sistemom, da bi otroka še bolj zaščitili in da mu ne bi bilo treba doživeti nobene frustracije. S tem ga onemogočajo, da bi razvil socialne veščine, ki so za življenje potrebne,« opozarja Dobnik-Renkova.

Danes družbena skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov ne sledi potrebam in je preskrbljenost prebivalstva s to pomočjo celo slabša, kot je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ugotavljajo pri Zbornici kliničnih psihologov. Takrat je bil vzpostavljen dispanzerski pristop, otroke so obravnavali strokovni timi, v katerih so sodelovali klinični psihologi, pedopsihiatri, socialni delavci, logopedi, specialni pedagogi in se povezovali s širšim otrokovim okoljem. Sčasoma se je stanje slabšalo: upokojenih kadrov niso nadomeščali, javne zavode so zapuščali koncesionarji, v timih so ukinili socialne delavce, kronično primanjkuje logopedov itn., Renkova opisuje počasno nazadovanje standardov skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Tako so danes regije različno preskrbljene s tem kadrom; nekatere regije teh timov sploh nimajo, na primer v Posočju in na Notranjskem, drugi pokrivajo široka območja, ponekod delajo posamezni strokovnjaki brez tima ali pa delajo tudi z odraslimi.

Logično je, da so se v taki situaciji podaljšale tudi tudi čakalne dobe. V ZD Ljubljana čakajo otroci na pregled pri kliničnem psihologu štiri do pet mesecev, kar je skorajda najkrajša čakalna doba v teh institucijah, ponekod čakajo tudi deset mesecev. »To je strokovno nedopustno, saj vemo, da se z odlašanjem stvari lahko slabšajo, težave postanejo kronične, na osnovno težavo se lahko nacepijo drugi problemi in potem govorimo o ljudeh z dvojno ali celo več diagnozami,« opozarja klinična psihologinja.

Če je na primer tesnobnost ali depresivnost pri otroku pravočasno prepoznana in ustrezno zdravljena, lahko otrok dokaj dobro funkcionira v šoli. Morda ima nekaj več težav s koncentracijo, a do večjih upadov učnega uspeha ne bi smelo priti. Če pa temu ni tako, se prej ko slej pojavijo težave na učnem področju, otrok šole morda sploh ne zaključi, ima nizko samopodobo, težave pri vzpostavljanju socialnih stikov...

S programi pomoči in preventive bi lahko izredno zmanjšali finančno breme za družbo, ki ga ustvarjajo vedenjske in duševne motnje pri otrocih in mladostnikih. »Vemo, da otrok, ki ima težave na področju duševnosti, z vidika izobraževalnega sistema, socialnih služb, sodstva družbo stane desetkrat več kot otrok, ki nima teh težav. Taki otroci namreč dosežejo nižjo raven izobrazbe, imajo več težav v družini, ki si jo ustvarijo, pri vzgoji otrok, večkrat kršijo zakone in živijo slabšo kakovost življenja,« navaja Dobnik-Renkova.

Ko je potrebna bolnišnična obravnava

S podobnimi težavami kot na osnovni zdravstveni ravni se srečujejo tudi na bolnišnični, kjer obravnavajo otroke ali mladostnike s kompleksnejšimi težavami.

V bolnišnici potrebujejo psihološko podporo tudi otroci s kroničnimi boleznimi, saj je pri njih zaradi življenja s kronično boleznijo večje tveganje, da razvijejo tudi duševne motnje. Na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana se tega zavedajo in vedno več oddelkov vključuje v svojo dejavnost klinične psihologe, ugotavlja dr. Jana Kodrič, klinična psihologinja, zaposlena na Kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo. Nezadovoljive pa so strokovne službe, ki nudijo pomoč otrokom z duševnimi motnjami, pravi dr. Marija Anderluh, otroška psihiatrinja, zaposlena v Službi za otroško psihiatrijo. Oddelek je terciarni center, kar pomeni, da zdravijo otroke z najtežjimi duševnimi motnjami – ko so motnje tako hude, da ogrožajo otrokovo zdravje, razvoj, onemogočajo vključenost v šolsko, vrstniško ali družinsko okolje.

Tudi te motnje so zelo različne. Pri mlajših otrocih gre največkrat za hudo izraženo hiperkinetično motnjo (hiperaktivnost) s pridruženo motnjo vedenja. Drugo veliko skupino predstavljajo otroci z anoreksijo nervozo, zaradi katere zdravijo deklice in dečke že od osmega leta starosti dalje.

Razlog, da otrok potrebujejo intenzivno obravnavo, so lahko življenje ogrožujoča stanja, sumi na slabo ravnanje z otrokom, hude čustvene in vedenjske motnje, pogosto povezane s samomorilnimi poskusi, ali druge hude duševne motnje, pri katerih prejšnji poskusi ambulantnega zdravljenja niso bili uspešni.

Kaj se v otroku dogaja, da poskuša storiti samomor, vprašam pedopsihiatrinjo. »Večinoma se mora sešteti več neugodnih dejavnikov: najbrž je pomembna nagnjenost k temu, velike obremenitve, s katerimi se otroci soočajo in jim niso kos, v malo kasnejšem obdobju so poskusi samomora velikokrat povezani z vrstniškim nasiljem, ki je pri nas absolutno premalo obravnavano. S tem so povezane depresije, tudi neustrezni vzgojni pristopi, ob katerih impulziven otrok v trenutku stiske reagira na tak način,« odgovarja Marija Anderluh.

Oddelek za otroško psihiatrijo je edini oddelek na novi pediatrični kliniki, ki se je povečal po številu postelj. Vendar te motnje ne naraščajo le po številu, ampak tudi po resnosti težav, ugotavlja pedopsihiatrinja. »Če bi primerjali, kaj je pedopsihiatrija obravnavala pred dvajsetimi leti in danes, so razlike zelo velike. Na žalost se službe temu še niso prilagodile. Namesto da bi se krepile in bi se dostopnost do pomoči povečevala, smo nepremišljeno razkrojili tisto, kar smo že imeli. Nujno je, da politika stroko podpre in pomaga to področje znova pokriti, saj bo cena, ki jo bo družba sicer plačala, velika.«

Tudi na njihovem oddelku se dnevno srečujejo s starši, ki prihajajo prvič po pomoč neposredno na kliniko, ker je v osnovnem zdravstvu niso dobili. Opiše še svež primer: klicala je gospa, ki je dobila prvi možni termin za ambulantno obravnavo otroka čez šest mesecev in je ogorčena zaradi nerazpoložljivosti pomoči. Otrok je imel duševne težave z vsiljivimi mislimi (to so simptomi obsesivno-kompulzivne motnje), ob katerih zelo težko funkcionira. »Na neki način bomo družini morali pomagati. A takih ljudi je ogromno in naš oddelek ne more zagotoviti pomoči vsem, ki jo potrebujejo.«

Trenutno zdravijo dvajset otrok, kar je več, kot imajo postelj, saj otroke oskrbujejo tudi v obliki dnevne bolnišnice in hodijo spat domov. Največji problem imajo pri kliničnih psihologih in medicinskih sestrah, ki jih je vsaj trikrat, štirikrat premalo. Za povrh so njihove storitve neustrezno vrednotene in dnevno povečujejo izgubo pediatrične klinike. »Prav zato, ker so časi hudi, se morajo te službe okrepiti, saj so med tistimi, ki najbolj dihajo z obremenitvami v družbi,« sporoča Marija Anderluh.

Težave otrok, ki ne dobijo pravočasno obravnave zaradi hiperkinetične motnje in motenj vedenja, se zelo odražajo v šoli. Ti otroci pogosto motijo pouk do te mere, da se jim prilagaja cel razred, in velikokrat starši drugih otrok zahtevajo, da šola s takim otrokom nekaj naredi. Ti otroci pridejo na bolnišnični oddelek za otroško psihiatrijo, kjer poskušajo z multidisciplinarnim timom zastaviti stvari od začetka. Hospitalizacija včasih traja več tednov ali mesecev, preden se vedenje otroka uredi do te mere, da se lahko vrne v šolo. Včasih morajo otroka zdraviti tudi z zdravili, največ truda pa vložijo v otrokovo vedenje, sodelovanje, krepitev motivacije in premoščanje njegovih primanjkljajev. Pri tem tesno sodelujejo s šolami in učiteljem svetujejo, kako s takim otrokom ravnati naprej.

»Najlepši so trenutki, ko pride otrok na kontrolo in pove, da je sedaj najbolj priden v razredu. Tem otrokom je mogoče pomagati, a mora biti strokovna pomoč otroku in družini organizirana tako, da je hitra in dostopna, saj lahko le tako preprečimo poslabšanja in agonijo otroka, družine in šole. Če bi otrok dobil pomoč prej, bi se vsemu temu lahko izognil,« opisuje Marija Anderluh.

Otroci s težavami v šoli pomoč poiščejo tudi na svetovalnih centrih za otroke in mladostnike. Na svetovalnem centru v Ljubljani pride na leto v obravnavo do devetsto novih otrok in mladostnikov, pri čemer števila obravnavanih zaradi obstoječih prostorskih in kadrovski možnosti ne povečujejo. Je pa tudi tu potreb staršev in otrok bistveno več in se čakalna doba podaljšuje, pojasnjuje klinični psiholog Peter Janjušević. Otrok običajno pride v center zaradi učnih težav, na primer, ker v šoli popusti, potem pa se v ozadju pokažejo različni strahovi, depresivna stanja, hiperkinetične motnje, neprepoznane motnje pozornosti... V zadnjem času je veliko otrok in mladostnikov s hudimi vedenjskimi motnjami, ki so agresivni v šoli in doma. Pogoste so tudi šolske fobije, čustveno pogojene motnje, ko ima otrok strah pred šolo ali jo zavrača. Razlogov je lahko več: strah pred ocenjevanjem, vrstniškim trpinčenjem, dogajanje doma... Zavračanje šole se kaže z jokom, ko je treba oditi v šolo, psihosomatskimi obolenji, agresivnimi izbruhi, ko ga starši skušajo pripraviti do tega, da bi šel v šolo, ali otrok preprosto šprica pouk. Pogosto starši otroku sami pišejo opravičila, saj vidijo, da trpi, in upajo, da bo naslednji teden bolje.

Bister, a težko se je organiziral

Na začetku obravnave strokovnjaki otrokov problem diagnostično opredelijo, pri čemer sodeluje celoten tim strokovnjakov, nadaljnja pomoč pa je različna. Z otrokom lahko delajo strokovnjaki na centru, ki mu na primer nudijo kognitivno-vedenjsko in druge terapije, pri mlajših pa delajo tudi preko staršev in jim svetujejo, kako naj otroka učinkovito vzgajajo, mu postavljajo meje, vzpostavljajo in vzdržujejo odnos, disciplino. Otroci se lahko vključijo v skupine za učenje socialnih veščin, za učenje učenja, v skupino za hiperaktivne otroke, likovno skupino in druge. Nekateri potrebujejo podporo in učno pomoč prostovoljcev, ki jim jo na domu pod mentorstvom nudijo študenti pedagoške in filozofske fakultete ter fakultete za socialno delo.

»Zagotovo v današnjem času prihaja do premika od enostavnejših k bolj kompleksnim motnjam, ki se kažejo na več področjih,« ugotavlja tudi Janjušević. Zgodi se, da pri otroku v prvih razredih starši in šola ne prepoznajo blagih težav pri branju, pisanju in šibkejše pozornosti, a je otrok priden in nekako gre. V višjih razredih pa se lahko zaradi kompleksnosti snovi, večjih pritiskov in pričakovanj staršev pridružijo čustvene težave in otrok začne dvomiti vase; to se lahko poglablja, dokler nima opravka z zapletenimi specifičnimi učnimi težavami, motnjami pozornosti, znižano samopodobo, slabimi strategijami učenja in na koncu celo vedenjskimi motnjami. V takih primerih pride otrok na svetovalni center z vedenjskimi težavami, a gre v osnovi za učne težave. Pri otroku z učnimi težavami pa lahko po drugi strani ugotovijo, da je brez volje, zavrača delo, da je neučinkovit in pokaže se slika depresivnega otroka, ki ne zmore, ker nima ne energije ne koncentracije in ne volje, da bi se česarkoli lotil.

Za podobno situacijo je šlo tudi pri primeru sedmošolca iz uvoda, ki ponazarja situacijo mnogih otrok in mladostnikov, ki se na svetovalnem centru oglasijo zaradi težav z vedenjem in šolskim neuspehom, odkrijejo pa specifične težave na področju šolskih veščin, čustvene stiske, porušene odnose v šoli, med starši in mladostnikom, predvsem pa neustrezno razumevanje težav v smislu »če bi le hotel, bi zmogel«. Obravnava na svetovalnem centru je potekala šest mesecev, vanjo se je vključila vrsta strokovnjakov, ki so fantu – izkazalo se je, da je bister in z nadpovprečnimi sposobnostmi, a je imel blažje težave pri branju, šibko pozornost, predvsem pa se je težko organiziral – skupaj s šolsko svetovalno službo pomagali, da je ponovno začel pridobivati samozaupanje, izboljševal samopodobo in razreševal čustvene stiske, izboljšal strategije učenja in naredil načrt popravljanja ocen. Fant je uspešno zaključil sedmi razred, sicer ne s takšnim uspehom, kot si je želel, a je ob zaključevanju obravnave v svetovalnem centru poročal, da ima občutek, da so učitelji manj »sitni«, da mu starši bolj stojijo ob strani, predvsem pa se je ponovno vključil v odbojkarski klub, kamor hodi z največjim veseljem. Šola mu še vedno ni najljubša dejavnost, a se k pouku in učenju spravi vsaj brez večjega odpora.