Igor Muževič

Kot doda, pa je v praksi kaj hitro ugotovil, da je osnovno zdravstvo v Sloveniji v zelo slabem položaju, kar vpliva tudi na pomoč bolnikom. Družinska medicina se vse bolj podreja varčevalnemu diktatu, zato bolnikom ne morejo vedno ponuditi vsega, kar predvidevajo strokovne smernice. Vse bolj se na primer zatika pri dragih preiskavah. Nezadovoljni zdravniki družinske medicine so lani ustanovili sindikat Praktik.um; Muževič vodi njegov iniciativni odbor. Čeprav je denarja premalo, je po njegovem čas za takojšnjo finančno »injekcijo« za okrepitev osnovnega zdravstva, saj lahko to pomaga rešiti tudi bolnišnice in zdravstveno blagajno.

Družinski zdravniki smo navajeni pridno delati in ne glede na okoliščine obravnavati vse bolnike. Zato pri nas ni čakalnih dob, ki se začnejo ob pomanjkanju denarja podaljševati v bolnišnicah. Zaradi pomanjkanja denarja pa vse bolj striktno spoštujemo finančne omejitve zdravstvene blagajne. S tem se zmanjšuje kakovost obravnave bolnikov, povečuje pa se število napotitev h kliničnim specialistom. Ko imam pred sabo na primer bolnika, za katerega posumim, da ima začetne znake demence, bi morali glede na smernice narediti kup laboratorijskih preiskav, da bi ugotovili morebitne reverzibilne vzroke za demenco. Med drugim moramo pogledati vitamin B12 pri bolniku, elektrolite v krvi... Za te preiskave, ki bi jih morali opraviti pred pošiljanjem k ustreznim specialistom, pa nimamo dovolj sredstev. Poleg tega bi morali bolnike s kakršno koli kronično terapijo z zdravili redno pošiljati v laboratorij, da bi ugotovili morebitne stranske učinke zdravil, pa za to prav tako ni dovolj denarja. Ob tem slovenski družinski zdravniki delamo dvakrat toliko kot kolegi drugje v EU, družinska medicina pa, če odštejemo referenčne ambulante, prejme le dobre štiri odstotke sredstev za zdravstvo v Sloveniji.

Pri meni jih je opredeljenih 2400. Na dan pa me v povprečju obišče 65 do 70 ljudi, zgodilo pa se je že, da sem moral v 24 urah pregledati 200 bolnikov. V Veliki Britaniji je pri enem zdravniku družinske medicine na ruralnem področju opredeljenih 1200 pacientov, v povprečju pa so, v nasprotju s Slovenijo, na enega zdravnika zaposlene še štiri medicinske sestre ali administratorke. Poleg tega družinski zdravniki v Sloveniji ob rednem delu v ambulanti opravljamo še urgentno službo, kar kolegom v drugih državah ni treba. Včeraj so me ob redni ambulanti vzporedno klicali še k trem urgentnim primerom. V čakalnici je že bilo pet bolnikov, ko so me poklicali na dom h gospodu, ki se mu je zamašil urinski kateter. Ta bolnik ne bi mogel počakati, saj je imel zelo hude bolečine v trebuhu. Medtem ko sem mu menjal kateter, so me že klicali, da je neka bolnica izgubila zavest ob okužbi. Takoj sem pomislil na septični šok, a je bilo jasno, da ne morem pravočasno priti do nje. Tako sem moral poskrbeti za aktivacijo sosednje reševalne ekipe, ki je pomagala bolnici. Tik zatem pa so me že klicali za tretjo urgenco; pri gospe je obstajal sum nevarnih motenj srčnega ritma, zato sem od prvega gospoda pohitel še k njej. Vodstvo zdravstvenega doma me je na koncu malo pokaralo, ker mi ni uspelo biti na treh mestih hkrati.

Nujno pomoč bi morali ločiti od rednega dela družinskih zdravnikov. V Sloveniji se nam je namreč že zgodilo, da je bila zdravnica, ki ji ob dveh nujnih primerih ni uspelo biti na obeh mestih hkrati in je bila pomoč tako v enem primeru brez spremstva zdravnika, pravnomočno obsojena na leto zaporne kazni. Sam se po urgencah v ambulanto vrnem napol mrtev od utrujenosti, tam pa me že čaka deset bolnikov ali več, ki upravičeno pričakujejo, da se jim bom skrbno posvetil. Takšne razmere so nesprejemljive – za nas in za bolnike.

Nekateri ukrepi so mogoči tudi brez tega. Takšno je na primer zmanjšanje administracije in birokratskih opravil, ki nam vzamejo bistveno preveč časa. Poleg tega bi bilo treba spremeniti kazenski zakonik, saj so zdravniki v stalnem strahu, da bodo zaradi sistemskih okoliščin končali pred sodiščem, kot se je zgodilo omenjeni obsojeni zdravnici. Zato tudi pogosteje pišejo napotnice.

Kljub temu pa brez interventnega vlaganja dodatnega denarja v osnovno zdravstvo ne bo šlo, prav tako ne brez dodatnih zdravnikov. Če sedanjo varčevalno logiko priženemo do skrajnosti, nas sicer nihče ne potrebuje – tudi v času, ko zdravnikov ni bilo ali ko medicina še ni bila razvita kot danes, so ljudje živeli. Vprašanje je le, kako dolgo in kako kakovostno.

Tega ni mogoče pojasniti samo z enim dejavnikom. V mediteranskih državah so ljudje na primer bolj zdravi zaradi specifične prehrane. Pomenljivo pa je tudi to, da je prav Slovaška skupaj s Slovenijo na evropskem dnu po številu družinskih zdravnikov. V Sloveniji na primer ljudje na Krasu živijo dlje kot na Obali, kjer imajo manj zdravnikov, čeprav je tam močnejši mediteranski vpliv. Podatki iz tujine pa kažejo, da dodaten družinski zdravnik na 10.000 prebivalcev zniža umrljivost za šest odstotkov.

Če se želi človek soočiti s problemi, ki jih prinaša njegovo delovno mesto, na primer stresom, si mora za to vzeti čas. Ko pa si enkrat tako utrujen, da lahko ob prihodu domov zgolj gledaš v zid, se izgorevanje le še pospešuje. Tudi tuje študije kažejo, da družinski zdravniki med vsemi zdravniki najbolj izgorevajo, to pa je povezano z zgodnejšo umrljivostjo. Pri teh prezgodnjih smrtih izstopajo predvsem rakava obolenja, ki so povezana s stresnim načinom življenja in motnjami dnevnega ritma. Družinski zdravniki so zaradi obsežnih dežurnih služb in stalnih menjav urnikov izpostavljeni mnogim kroničnim boleznim.

Vsi vidimo, kako soseda zagrabi v križu, ko kida sneg. Če pa je posameznik v stresu zaradi prevelike intenzivnosti intelektualnega dela in stalnih časovnih stisk, tega ne vidimo navzven. V resnici so takšni napori vsaj tako nevarni kot fizični, saj človeka razjedajo navznoter. Stres vpliva na nastanek številnih bolezni, od kardiovaskularnih do raka.

V zadnjega pol leta opažam naraščanje pacientov, ki imajo težave zaradi konfliktov v službi. Vse več je tudi tako imenovanih prilagoditvenih motenj zaradi stresa in nehumanih zahtev na delovnem mestu. Če bo naša družba nadaljevala v tej smeri, se bo sesula.

Do sprememb običajno ne pride kar čez noč. Najbolj uspešni smo, ko človeka spodbudimo k razmišljanju, tako da se ne zapre pred našimi nasveti. Dober je pristop referenčnih ambulant, kjer si za svetovanje bolnikom medicinske sestre vzamejo čas. Sedanje zmanjševanje sredstev za te ambulante je zato prava katastrofa.

Glede na stanje osnovnega zdravstva se sprašujem, zakaj niso družinski zdravniki sindikata ustanovili že pred desetletjem. Doslej nismo znali dovolj dobro predstaviti pomena osnovnega zdravstva. V Veliki Britaniji so pred desetletjem podvojili plačo družinskih zdravnikov, zato so ti zdaj bolje plačani od kirurgov. Družinska medicina je postala zaželena služba, mladi zdravniki pa tekmujejo za mesta pri teh specializacijah. V Sloveniji smo nasprotno najslabše plačani. Ne gre le za denar, ampak tudi za psihološki učinek razvrednotenja.

Sprva so tradicionalne organizacije naš sindikat razumele kot revolt, a je šlo v resnici le za to, da smo se želeli bolj vključiti v odločanje o osnovnem zdravstvu – ne nazadnje sami najbolje poznamo njegove težave. Zdaj že zgledno sodelujemo. Vsi se strinjamo, da je treba osnovno zdravstvo okrepiti.

Zelo hitro se bo videlo, ali tokrat mislijo resno. O aneksu k splošnemu dogovoru za letošnje leto, ki bo vplival na financiranje osnovnega zdravstva, bodo odločali v nekaj tednih. V sedanjih razmerah ne moremo biti zadovoljni s tem, da osnovno zdravstvo iz varčevanja izvzamejo. Če želimo zdravstvo zaščititi pred kolapsom in če želimo privarčevati, moramo zanj nameniti več denarja. Vlaganje v osnovno zdravstvo bo zdravstveni blagajni kvečjemu pomagalo, da se tudi sama izkoplje iz težav.