V takšnem trenutku, in to ne samo enkrat, se verjetno prej ali slej znajde vsak študent. Sploh družboslovci, saj je snov bolj splošna. Lani nisem vedel, kaj je oglaševanje, kaj lahko iz tega naredim in kaj mi ponuja. Verjetno še nekaj časa ne bom vedel vsega, vendar se učim. Večinoma imamo študentje neko skromno idejo, kako približno te stvari, ki jih študiramo, potekajo v praksi, saj je ta ponavadi predaleč od predavalnice.
Bi lahko rekli, da ste študentje zaprti vsak v svoj sistem, v navidezne omare?Ravno med bivanjem v študentskem stanovanju smo ugotovili, da je velika težava v Sloveniji razkropljenost študentov po vsem mestu, tudi državi. V Ljubljani namreč ni kampusa, kjer bi bili študentje različnih smeri na kupu in bi lahko izmenjavali tako ideje kot tudi znanje. V točno takšnem okolju po Evropi in svetu pa se ne dogajajo le nore zabave, temveč se rodijo tudi ideje z velikim potencialom. V Sloveniji pa fakulteta služi kot prostor, kjer s podobnimi študenti živimo naš vsakdan, ne upamo si pogledati ven in vseskozi tekmujemo z drugimi fakultetami. Najbolj krvav je seveda boj med tistimi, ki bi morali najbolj sodelovati, med družboslovci in naravoslovci. Žalostno je, da v teh »omarah« preveč radi tudi ostanemo.
Hkrati pa večina stremi k temu, da bi bili najboljši med enakimi?Najboljši med enakimi je odraz tega, kako se vsi, ki vstopamo na trg dela, pripravljamo na razgovore in navsezadnje, kako se lotevamo vsakdanjih težav. Vsi želimo biti najboljši, najpametnejši, najbolj kompetentni, po drugi strani pa si ne upamo biti drugačni. Lahko bi rekli, da vsi tečemo po ozkem stopnišču v prvo nadstropje in se medtem raje pobijemo, namesto da bi nekdo šel z dvigalom, drugi bi plezal, tretji skočil. Drug drugemu podtikamo polena pod noge, ovire preskakujemo na isti način, ne znamo si postavljati novih, drugačnih rešitev za iste probleme. Zato so življenjepisi zavrnjeni, ker so identični. Nekako nas je strah, kaj si bodo drugi mislili, če bomo nekaj naredili drugače, ob enakosti pa navsezadnje ostanemo še brez zaposlitve.
Se strinjate, da so najbolj nezaposljivi prav diplomanti družboslovnih fakultet?Družboslovci dandanes nismo več tako zaposljivi, kot so bili nekoč. Ogromno nas je in za slovensko gospodarstvo je družboslovnega kadra občutno preveč. Ampak ti ljudje zdaj imajo diplome, želijo si delati in treba jim je ponuditi vsaj nekaj. Podjetništvo, honorarno delo in tujina so bolj ali manj možnosti, ki jih imajo. Da pa bi »zavarovali« tiste, ki v družboslovje še prihajajo, je ena izmed možnosti zmanjšanje števila vpisnih mest ali pa bolj skoncentrirane smeri na določen poklic ali nišo, ki je še v razvoju in bi se jo dalo izkoristiti. Družboslovci smo še vedno preveč splošni. Vsi bi namreč lahko delali vse in nič hkrati.
S katerim vprašanjem se je torej treba spopasti prej – z družboslovjem v prihodnosti ali prihodnostjo v družboslovju?Nobenim od teh dveh. Začeti je treba z družboslovjem v sedanjosti, kjer je treba spremeniti miselnost in način dela, saj bo na tak način družboslovje v prihodnosti postalo boljše in posledično imelo tudi prihodnost. Moja naivna študentska glava bi v sedanjosti začela s tem, kako se na družbo gleda in kako jo preučujemo. Občutek imam, da jo preučujemo do potankosti, kot tujek in kakor da ni del nas. A družba smo mi sami. Bolj ko se od tega poskušamo oddaljiti, manj je možnosti, da naredimo kaj koristnega. Še preden o tem napišemo knjigo, se družba ponovno spremeni. Knjige in teorija so seveda del učenja, ampak tisto, kar šteje danes in kar poganja stvari, je praksa.
Vas je strah, da boste tudi vi kmalu del trga dela?Za zdaj ne. Tudi če ne bom našel redne zaposlitve na prvo žogo, bom poskušal pogledati na situacijo z druge perspektive in se poskušal zaposliti kar sam. Ljudje premalo upoštevamo, kaj vse je ljudem že uspelo, in veliko raje poudarjamo, kaj jim ni, ter tako upravičimo lastno pasivnost. Čeprav sem v preteklosti že večkrat brcnil v temo in nedvomno še neštetokrat bom, se poskušam ne preveč obremenjevati s tem, saj to nekako spada zraven.
Brca v temo zagotovo ni bil govor na TEDxUniversityofLjubljana. Kaj ste želeli s svojim govorom prebuditi v gledalcih?Povedati sem želel svojo zgodbo, za katero so tudi snovalci TEDx ocenili, da je vredna širjenja. Upal sem, da se bo zgodba koga dotaknila in morda vsaj za milimeter spremenila pogled na stvari. Prav tako sem si želel to, da bi gledalci dobili vsaj delček energije, ki smo jo poskusili ustvariti ne samo jaz, temveč vsi govorci. In da smo v času, kjer se dvomi o praktično vsem, tudi o študentih, prav mi pokazali, da lahko vsak na svojem majhnem področju nekaj premakne in spremeni.
Kdaj vas je presvetlila ideja, vredna širjenja?V drugem letniku na fakulteti med poslušanjem predavanj, ki me niso pretirano zanimala. Takrat sem se brez izkušenj in poznanstev prijavil na delovno mesto, ki sploh ni bilo razpisano. Uspelo mi je, da so me povabili na kavo in imel sem priložnost sodelovati pri izvedbi projektov. Če ne drugega, sem se naučil, da je idejo treba poskusiti spraviti v realnost in je ne le pustiti v svoji glavi.
Kako je bil videti premik ideje iz glave v realnost?Poiskal sem vsakdanji medij za komuniciranje in ga obrnil na glavo. Izbral sem elektronsko pošto, s katero sicer posredujemo besedila, sam pa sem jo uporabil zgolj za posredovanje fotografij. Tri dni zapored sem na vse javno dostopne elektronske naslove oglaševalske agencije pošiljal anonimna pisma brez vsebine, ki so vsebovala le fotografije, ki so skupaj tvorile zgodbo o tem, da si želim delo na njihovi agenciji. V zadnjem sporočilu so prejeli še moj življenjepis. Povabili so me na kavo in to je bil moj prvi veliki uspeh. Zanj nisem potreboval poznanstev, temveč zgolj fotoaparat, kravato in belo kuverto.
Pa so bela kuverta, fotoaparat in kravata univerzalni pristop?V takšnih primerih ne obstaja en in edini pristop, teh je namreč toliko, kolikor je ljudi. Samo kravata, fotoaparat in kuverta niso dovolj, zgodba mora imeti ozadje in predvsem vsebino. Pomembno je, da ugotoviš, kaj človek, ki ga prepričuješ, sploh išče. No, v mojem primeru niso iskali ničesar, tako da se že na tem primeru vidi, da je pristopov resnično nešteto. Pomembno je, da se tisti, ki išče službo, zaveda, kaj se na delovnem mestu ceni. V mojem primeru so cenili sposobnost, da znaš povedati zgodbo in da si pri tem kreativen in inovativen.
Kateri tuji delodajalec se vam zdi najbolj fascinanten?Google. Verjetno zato, ker sem že imel enkratno priložnost, da sem spoznal delovanje v njihovem podjetju. Septembra lani smo se s skupino dijakov odpravili na Severno Irsko in vmes za nekaj dni pristali tudi v Londonu, kjer smo prišli na idejo, da bi bilo dobro obiskati Google, o katerem krožijo miti in legende o odličnih pogojih za delo. Da smo dobili to priložnost, je bil velik izziv, ampak ponovno se je izkazalo, da se z malo izvirnosti in predvsem vztrajnosti da doseči marsikaj. V treh dneh smo bili dogovorjeni za ogled in tudi za to, da se bo kakšen življenjepis takoj po končanem šolanju znašel ravno v tej pisarni v Londonu.
Kako boste v prihodnosti dopolnjevali svoj življenjepis?Kje bom pristal, še ne vem, a na poti se bom preizkusil v čim več stvareh in v nabiranju izkušenj. Prvi cilj je izmenjava prek luže na University of British Columbia v Vancouvru in iskanje morebitnih štipendij in sponzorjev za to izkušnjo. Zatem pa bomo videli, kje se bom znašel, vse možnosti so odprte. Skušam se ne preveč obremenjevati s trenutno slabim stanjem v Sloveniji, tako na političnem, psihološkem kot gospodarskem področju. Kdaj bi bil namreč boljši čas za idealistično razmišljanje, če ne zdaj, v največji krizi? (Smeh.)