Žlahtna komedija Nežka se moži Vinka Möderndorferja v režiji Jake Andreja Vojevca je v slabih dveh letih od krstne uprizoritve doživela že 118 ponovitev, tokrat posebej za dobro razpoložene »kralje ulice« in njihove podpornike. V ljubljanski Drami želijo s to prijazno gesto, kot je pojasnil njen umetniški vodja Eduard Miler, brezdomcem približati gledališki svet in prispevati k lažjemu odločanju tudi za siceršnji ogled predstav. »Kultura ne sme opazovati brezdomstva križem rok. Preprosto mora ponuditi dom vsakomur, ki jo je pripravljen sprejeti v svoje življenje,« je poudaril Miler.
In tako se je tudi zgodilo: ponedeljkov večer si bomo poleg glasnega krohota zapomnili tudi po prostodušnih odzivih občinstva (in potem še glasnejšemu zgražanju nad njimi). Za vse to je bila zaslužna privlačna zgodba, ki gledalca vpelje v ljubezenski trikotnik med zvijačno junakinjo Nežko (Nina Valič) in dvema moškima, malce čudaškim slavistom Matijo (Bojan Emeršič) in vase zagledanim avtomehanikom Tončijem (Valter Dragan). Gospodično si podajata iz rok v roke, da bi ji naposled oba (po)stregla z materinsko skrbjo in gospodinjenjem. Zgodba se opira na znamenito delo razsvetljenskega gledališča izpod peresa Antona Tomaža Linharta Matiček se ženi (1790), polna je komičnih preobratov, razburkana z ljubkovalnim in obscenim jezikom ter številnimi duhovitimi domislicami. Zato ne preseneča, da je avtor zanjo pred tremi leti prejel že svoje šesto žlahtno komedijsko pero.
Ne spreglejmo skritega brezdomstva
»Bilo je dobro. Nasmejal sem se do solz. Lepo je bilo tudi, ker me je v Dramo povabila hčerka s svojim partnerjem. Sam verjetno ne bi šel, tako pa smo skupaj preživeli lep večer, poln smeha,« nam je po koncu predstave, ko se je že odpravljal domov, zaupal Milan. Sam ima trenutno zagotovljeno streho nad glavo in po ozkem razumevanju torej ni »cestni brezdomec«. Po širšem pojmovanju, ki ga zagovarja tudi Evropsko združenje nacionalnih organizacij za delo z brezdomci (FEANTSA), pa je eden od mnogih »skritih brezdomcev«, ki lahko kaj hitro izgubi tudi tisto, kar mu življenje dela vsaj malo znosnejše od tistega »na cesti«, ki je izpostavljeno vsakršnim vremenskim (ne)prilikam, brez zasebnosti, osebne lastnine in miru.
»Brezdomstvo, ki je skrito očem, pomeni, da ljudje bivajo v negotovih okoliščinah, pod grožnjo nasilja ali začasno pri prijateljih, s starši v nevzdržnih razmerah, v zdravstvenih in penalnih ustanovah in ne vedo, kam po odpustu,« pojasnjuje profesorica socialne pedagogike in nekdanja odgovorna urednica Kraljev uliceŠpela Razpotnik in dodaja, da skrito brezdomstvo bolj pogosto doleti ženske in mlajše osebe. Milan je svoj socialni položaj reševal z delom v tujini, v Ljubljani je že taboril, skvotiral in bival v podprti stanovanjski skupini društva Kralji ulice. Zdaj živi v nastanitvenem centru, kjer plačuje najemnino. Milanova zgodba je zgodba ljubljanskih brezdomcev, ki si osnovna sredstva za preživetje služijo s pomočjo cestnega časopisa Kralji ulice, obenem pa se vključujejo v številne izobraževalne, športne in kulturne aktivnosti. Med drugim od leta 2008 ustvarjajo v gledališki skupini Odpisani, ki je pripravila že kar nekaj predstav. Vanjo je že več let kot igralec in zdaj še lučkar, zvočni opremljevalec in montažer videa aktivno vpet prostovoljec Žiga Novak, ki o brezdomstvu redno pripravlja tudi oddajo na Radiu Študent.
Priložnost, da opozorijo nase
Predstavo Nežka se moži si je ogledal tudi eden od ustanovnih članov društva, profesor Bojan Dekleva. »Dobro je bilo, ker je bila dobra predstava in jo je občinstvo navdušeno sprejelo. Mala drama si tako pridobiva novo občinstvo, kralji ulice pa nov prostor, kjer so dobrodošli. Vsaj ob takih posebnih priložnostih,« po predstavi ni skrival zadovoljstva. Tudi Razpotnikova pozdravlja pobudo Drame za vstopanje marginaliziranih ljudi v njim sicer nedostopne ustanove.
»Posebej pereče poglavje je odnos javnosti do brezdomstva, za katerega se zdi, da postaja vse bolj krut in dvoličen, bolj kot so krute in neizprosne družbene razmere, ki posameznike pehajo v brezdomstvo. Na primer, večja kot je stopnja nezaposlenosti v državi, glasnejši so tisti, ki znajo povedati, da si vsakdo lahko najde delo, če le to želi in da je torej revščina in brezdomstvo 'lastna krivda, če ne kar izbira'. Za tiste, ki so res ubogi ne po svoji krivdi, pa naj se poskrbi z dobrodelnim metanjem drobtinic, posebej okoli božiča se zdi prikladen čas za to,« opozarja Razpotnikova. Zato so takšni dogodki priložnost, da brezdomci v javni prostor vstopijo v drugačni vlogi. In se obenem dobro zabavajo.
