Kranjskogorska slovenska ničla. Kako jo pojasnjujete?

Težko je. Res je sicer, da nismo osvojili nobene točke svetovnega pokala. Po drugi strani pa to ni realna slika slovenskega alpskega smučanja v tehničnih disciplinah. Treba je tvegati in napadati, zato so napake sestavni del predvsem slaloma. Še posebej morajo napadati tekmovalci, ki imajo slabše startne številke, če se želijo uvrstiti na drugo progo. V takšnih razmerah, kakršne so bile v Kranjski Gori, drugače ne gre. Čeprav je organizator opravil delo z odliko, saj je v izjemno težkih razmerah odlično pripravil progo. Tudi če bi imel tisoč delavcev več, razmere nikakor ne bi mogle biti boljše, kot so bile.

Kakšna je vaša ocena sezone svetovnega pokala, v kateri so bili tako slalomisti kot veleslalomisti precej oddaljeni od uvrstitve v finale v Lenzerheidu?

Razočaran sem, ker se je Valenčiču podrla sezona sredi januarja, ki je najpomembnejši. Kar zadeva veleslalom, je imel edini realni cilj, da ujame najboljših 25, le Janez Jazbec. Po drugi strani lahko opazimo, da mladi napredujejo. Njihovi rezultati gredo navzgor. Ne tako hitro, kot si nekateri predstavljajo. Na žalost moram venomer poudarjati, da se je v razmerah, kakršne imamo, zelo težko približati svetovnemu vrhu.

Ste eden od 18 slovenskih trenerjev, s katerimi je smučarska zveza prekinila pogodbo. Kako naprej?

To ni odvisno od mene. Čakamo, kako se bo odločilo novo vodstvo. Videli bomo, kako se bo vse skupaj odvilo. Če računajo na nas, morajo čim prej, še pred koncem sezone, povedati, kakšni bodo pogoji dela, kakšne bodo ekipe. Vsak trener bi zelo rad videl, kaj bo prijel v roke.

Se še vidite v trenerski vlogi?

Zakaj ne? Prestar še nisem. Še vedno lahko nesem 40-kilogramsko vrečo po hribu. Smučanje me je vedno veselilo in me še zanima. Imam veliko znanja, poznam ljudi po svetu, ni mi težko delati, s fanti se razumem, zato ne vidim razloga, da ne bi delal še naprej.