To ne bo držalo. Obstajajo zapisniki, koliko pogovorov in srečanj smo imeli z omenjeno skupino krajanov. Zdaj sprejeti prostorski načrt je peta različica, saj vse pred njo niso bile sprejemljive. Najbolj izpostavljen član iniciative (Marko Zorman, op.p.) je pri sprejemanju sodeloval od samega začetka. Prilagodili smo se mu celo do te mere, da smo peljali geodeta na njegov balkon, da je izmeril, kako visoki so lahko objekti pred njegovo hišo, da mu ne bi kvarili razgleda. Zato smo objekte znižali na tri metre. Ko se je to zgodilo, je izjavil, da se strinja s projektom. Nato je mnenje spet spremenil, motila ga je višina vrstnih objektov in ne pozidava. Kaj se je potem zgodilo, da zdaj tako močno nasprotuje gradnji, ne vemo.
Zorman in še nekateri drugi krajani so bili kritični tudi do prostorskega načrta za ureditev Lucije, ki ste ga razgrnili pred kratkim. Mislite, da bodo tudi v tem primeru zahtevali referendum?Upamo, da ne. Vendar ta strah vedno obstaja. Osebno menim, da gospod nasprotuje načrtu v Luciji samo zato, da legitimizira svoje početje v Kampolinu. Čudno bi namreč bilo, če bi nasprotoval gradnji stanovanj samo v Kampolinu, v Luciji, ki je le tristo metrov niže, pa ne.
To se pravi, da so najbolj moteča predvidena stanovanja?Ja, največ pripomb je glede stanovanj. Vendar se pri tem ne zavedamo, da sta območji Kampolina in Lucije še zadnji dve območji, kjer lahko gradimo stanovanja. Po spremenjeni zakonodaji na področju zakona o kmetijskih zemljiščih je cela občina Piran uvrščena v zelo visok bonitetni razred kmetijskih zemljišč. In mi novih stavbnih zemljišč ne bomo več dobili. Zato na stavbnih zemljiščih znotraj naselij, kjer je gradnja smiselna, stanovanja enostavno moramo graditi. Če ne zdaj, pa čez deset let. V Luciji si želimo obdržati stalne prebivalce in jih še privabiti. Za nas je neuspeh, da se nam mlade družine selijo v druga obalna mesta. Zato jim želimo ponuditi stanovanja po primerni ceni in se aktivno vključiti v stanovanjsko politiko.
Pripombe so tudi h gradnji termalne riviere in hotela na nasutju pred portoroško Marino.Tudi tega ne razumemo. Pridobiti male Terme Čatež je koristno za celotno občino, saj bi s tem podaljšali turistično sezono na vse leto. Želimo razvoj, nova delovna mesta, ki bi ljudem ponudila boljšo prihodnost. Zato ne razumemo ovir, ki nam jih postavljajo krajani ali posamezna ministrstva. Imamo vizijo, ki jo lahko uresničimo in jo uresničujemo. Ampak treba je biti drzen. Če v preteklosti ne bi zgradili igralnice, hotelov in marine, kar so bile drzne poteze, Portoroža ne bi bilo. Še vedno bi živeli od kmetijstva in ribištva.
Največ je dvomov, da bodo investitorji zaradi finančne krize izpeljali vse te projekte.Pred časom smo imeli v Piranu svetovno združenje investitorjev, ki so si ogledali naše razvojne projekte in bili zanje izjemno zainteresirani. Vendar so nas vsi vprašali, kdaj lahko začnejo graditi. Na to vprašanje pa jim zaradi vseh potencialnih zapletov ne moremo odgovoriti. In to jih odvrača. Investitorji torej so in zaenkrat so še vedno pripravljeni priti k nam in sprejeti tudi to, da jim postavimo pogoje, ki so v javnem interesu. Vprašanje je, kaj bo čez pet let. Vsaj glede marine, termalne riviere in središča Lucije sem prepričana, da zdaj lovimo še zadnjo priložnost. Če se zdaj tam nič ne zgodi, bomo imeli tam »šoder« še naslednjih sto let. Potruditi se torej moramo, da čim več projektov pripeljemo do faze gradbenega dovoljenja, takrat pa sem prepričana, da bo investitorjev še več.
Kaj pa je z golfom v sečoveljski dolini?Še vedno poskušamo pridobiti pozitivno mnenje kmetijskega ministrstva, vendar menimo, da ga najverjetneje ne bomo dobili. Žal. Pri tem vprašanju nas ne obravnavajo kot turistično, ampak kot kmetijsko občino. Kmetijsko ministrstvo vztraja, da želi to območje ohraniti za bodočo predelavo hrane za celotno Slovenijo, čeprav so analize pokazale, da zemlja tam ni ustrezna. Vztrajajo, da morajo ostati vsa kmetijska zemljišča nedotaknjena. Ne prepriča jih niti argument, da imamo na obali 1500 hektarjev kmetijskih zemljišč, ki so opuščena in ki jih sklad kmetijskih zemljišč ne uspe oddati. Za golf pa bi potrebovali 60 hektarjev. Pa tudi to ne bi bila nepovratna kmetijska zemljišča. Če bi nastopila velika svetovna lakota, sem prepričana, da bi golf igrišča preorali za vrtičke.
Kateri projekt je torej sploh najbližji realizaciji?Zaenkrat kaže, da je to Kaštel, ureditev poslovnega trgovskega centra v Portorožu, kjer bodo butiki in trgovine, stanovanja pa smo že na samem začetku prepovedali. Vendar tudi tu ni šlo brez zapletov. Zaradi tega projekta so celo poskušali zavarovati ves Portorož kot naselbinsko dediščino, kar je bilo povsem nelogično, saj je Portorož živa prostorska struktura, ki se je skozi čas nadgrajevala in je ne moremo zamrzniti v času portoroških vil ali hotelov.
Kaj pa bo z obstoječim delom Portoroža, z objekti pred hotelom Kempinski, ki so bili po dogovoru z Istrabenzom predvideni za rušenje, da bi se prostor odprl proti morju?Tam so še vedno vrisani park in zelene površine. To je bilo sprejeto leta 2004 na pobudo Istrabenza, ko se je načrtovala prenova starega Palacea. Vendar je nato Istrabenz objekte prodal drugemu kupcu, ki je verjetno vedel, kaj kupuje, zdaj pa tega ne želi podreti in želi svoje premoženje oplemenititi.
Bo torej občina vztrajala, da je objekte treba zrušiti, ali bo klonila pod pritiski novega lastnika? Kot slišim, bi Ante Guberac tam želel postaviti objekt z igralnico in apartmaji.To za občino ni sprejemljivo, ker bi to pomenilo nadaljevanje nekega obstoječega stanja, ki ni dobro. Po prostorskem aktu tam tudi ni mogoče pridobivati nekih novih gradbenih dovoljenj. Mi smo na delavnicah iskali rešitve, ki bi bile sprejemljive tako za lastnika kot krajane, vendar smo postavljeni v čudno pozicijo. Nikoli nismo trdili, da je tam možno postaviti kaj drugega kot park. Istrabenz, ki je sam zahteval park, pa je to novemu kupcu prodal kot poslovno priložnost. Zadevo zdaj poskušamo rešiti na način, ki bo sprejemljiv za vse.
Kakšen?Novemu lastniku smo ponudili druga zemljišča, vendar naše ponudbe ni hotel sprejeti. Zdaj razmišljamo v smeri, da bi tam v parku postavili paviljonske objekte, ki bi še vedno omogočali odprtje prostora in boljši kontakt med morjem in Palaceom, istočasno pa bi lastniku omogočili neko normalno življenje. Moramo najti rešitev, ki jo bodo sprejeli tudi krajani. Ne bomo po nepotrebnem rinili v konflikte z njimi.
Zdi se, da so vaši krajani eni bolj občutljivih in ozaveščenih krajanov v Sloveniji, ko se posega v njihov prostor.Tu živijo ozaveščeni posamezniki, ki se zavedajo, da imajo pravico sodelovati pri urejanju svojega okolja, kar je zelo dobrodošlo. Po drugi strani pa je veliko posameznikov, ki se upirajo vsaki spremembi, na bolje ali na slabše. Urbanisti vemo, da vsaka sprememba prinese nelagodje in da se posamezniki z njimi težko sprijaznijo. Ko pa se, ugotovijo, da ni bila slaba. Lep primer je prizidek Palacea. Ko se je pred desetletjem začelo govoriti o njem, so bili vsi proti, reakcije so bile zelo burne. Zdaj pa je večini všeč. Treba je prevzeti odgovornost za spremembe in tega marsikdo ne zmore.
Morda pa res zelo osebno doživljajo svoj kraj in spremembe v njem.Najbrž res. Prav zato se želimo čim več pogovarjati z njimi, jih vključevati v različne delavnice, da bi te spremembe lažje sprejeli. Imamo pa težavo, ker v ospredje stopajo starejši prebivalci ali upokojenci, ki si ne želijo nobenih sprememb. Oni imajo dosežen neki standard, ki ga želijo za vsako ceno ohraniti. Portorož obravnavajo kot neki luksuzni vrt in ne razumejo, da je to industrija, od katere vsi živimo. Če živiš v Portorožu, živiš v kraju, kjer je turistična industrija. Ne živiš v parku. Podobno je v Piranu, kjer se razburjajo zaradi vikendašev. Lahko smo srečni, da so prišli, da so obnovili hiše in se spopadli s tukajšnjimi težavami, zaradi katerih so se Pirančani raje odselili v Lucijo. Brez vikendašev bi bil Piran prazen.