Danes se začenjajo 28. slovenski glasbeni dnevi. Pravijo, da je to praznik slovenske glasbe in slovenskih skladateljev. Pa je res? Kakšen je pravzaprav položaj slovenskega komponista danes? Je to lahko poklic ali je zgolj poslanstvo, ki ga nekdo opravlja v svojem prostem času? Sodeč po odnosu države do slovenske ustvarjalnosti na področju umetniške glasbe bi morali skladatelji početi še vse kaj drugega kot le – skladati. A vendar se v našem prostoru dogaja nekaj zelo zanimivega: uveljavila se je mlada, sveža in močna generacija novih skladateljev.
Alja Zore je najmlajša skladateljica, katere delo bo izvedeno na letošnjih Slovenskih glasbenih dnevih. Nocoj ob 19. uri bo v Slovenski filharmoniji na Večeru skladateljev mlajše generacije izvedena njena skladba Hrolgrohn za solo rog in ansambel, zmagovalka natečaja Festivala Ljubljana za novo skladbo. Študira na Filozofski fakulteti v Ljubljani, obiskovati je želela tudi Akademijo za glasbo v razredu Uroša Rojka. Lani se to časovno ni izšlo, letos pa so se vrata povsem zaprla, saj so ukinili možnost vzporednega študija. Vseeno obiskuje predavanja in konzultacije pri Rojku, priložnosti pa bo iskala tudi v tujini. Ne zdi se ji tako usodno, da ne študira na akademiji; kot meni, obstajajo različne poti, sklada pa potem lahko sama. Res ima manj stika z inštrumentalisti, kot bi ga imela na akademiji, zato je bila delavnica Festivala Ljubljana tako dragocena. Na natečaj je najprej poslala krajšo glasbeno skico, potem je dobila povabilo na jesensko delavnico. Tam so nato inštrumentalisti odigrali, kar so kandidati napisali, in izbrano je bilo ravno njeno delo. Dobila je naročilo za celotno skladbo za ansambel s solistom, že med pisanjem pa je bila ves čas v stiku s solistom rogistom Saarom Bergerjem: svetoval ji je, jo spodbujal in ji potem pošiljal tudi posnetke posameznih delov skladbe.
Preboj mlade generacije
Skladateljica Nina Šenk je bila ena od mentorjev tega natečaja in bdi tudi nad nocojšnjim koncertom. Ima status samostojne umetnice, živi in ustvarja med Ljubljano in Nemčijo, kjer je končala podiplomski študij kompozicije v Dresdnu in mojstrski študij v Münchnu. »Prostor v Sloveniji je izjemno majhen. Dobiš naročilo orkestra Slovenske filharmonije ali radijskega orkestra, odigrajo tvojo skladbo v abonmaju – in to pomeni, da ti v naslednjih nekaj letih ne bodo dali novega naročila,« ugotavlja Šenkova. Sploh sodobnim skladateljem je pot skorajda onemogočena, ostanejo jim manjša komorna naročila.
In kakšni so honorarji? Skladba za solo, duo ali trio, dolga deset minut, je vredna od 500 evrov do 800 evrov, orkestrska pa do 2000 evrov. Pri honoriranju se upošteva minutaža nekega dela in število nastopajočih, zato prinese petminutna orkestrska skladba več denarja kot 20-minutno delo za solo inštrument. V tujini so manjše skladbe približno enkrat bolje plačane kot pri nas, za orkestrske pa odštejejo tudi 3000 evrov in več. Šenkova dobiva naročila doma in v tujini, dve leti je bila tudi rezidenčna skladateljica Orkestra Staatstheater Cottbus v Nemčiji.
Tudi ona ne more živeti izključno od svojega dela, vedno počne še kaj zraven: je, recimo, producentka na radiu. »Vsako leto se moje reference sicer malce zvišajo in so potem tudi honorarji malo višji, in morda bom celo sčasoma od tega lahko živela. Vendar v tem poklicu ni nobenega zagotovila, da bo čez dve leti še tako.« Njen prvi honorar v tujini je znašal 500 evrov, potem je nekako steklo: znašla se je v mreži pravih ljudi, ki so jo priporočili naprej. Velik preboj v Nemčiji je uspel še enemu slovenskemu skladatelju mlajše generacije Vitu Žuraju, danes profesorju v Karlsruheju. Nedavno je prejel ugledno skladateljsko nagrado Landeshauptstadt Stuttgart, izvedba je bila ravno ta konec tedna v Stuttgartu.
Šenkova priznava, da so bili v Sloveniji najprej skeptični do novih idej, s katerimi so se mladi skladatelji vračali domov, slogovni preskok je bil le velik. Danes jih podpirajo. »Imam pa občutek, da smo za večino študentov kompozicije presodobni; ne prihajajo na koncerte, v nas ne vidijo inspiracije,« meni Nina Šenk. Na akademiji bi bilo po njenem treba predrugačiti odnos do sodobne glasbe. Ob koncu študija bi morali vedeti, kaj se ta hip v svetu dogaja, kajti tudi to sodi v paket »sem glasbenik«.
Mora skladatelj poznati note?
V Društvu slovenskih skladateljev so ponosni na mlado generacijo, samo lani so sprejeli deset novih članov. »Pogoj za članstvo v našem društvu ni izobrazba, ampak relevanten umetniški opus. V verifikacijski komisiji in komisiji za presojo partitur so vedno sodelovali najbolj ugledni skladatelji,« je poudaril Nenad Firšt, predsednik društva, v katerem je ta hip 116 skladateljev, od tega je 14 muzikologov. To so skladatelji, ki so v glavnem še kje zaposleni ali so že upokojeni, le dva ali trije imajo samostojni status skladatelja, ki ga podeli pristojno ministrstvo. Teh pa je pri nas še okoli sto. Vendar pa, pravi Firšt, ki je zadnja leta sedel v komisiji za dodeljevanje statusov, nihče od teh nima akademske glasbene izobrazbe, večina pa sploh nima nobene glasbene izobrazbe. »V glavnem so to didžeji ali pa snemajo glasbo v reklamne namene. Zadostuje, da se počutiš skladatelj in dobiš status. Saj je tudi naše društvo odprto, ampak naši člani vendarle morajo znati pisati note!«
Pri društvu so najbolj ponosni na založniško in koncertno dejavnost. Vsak njihov član ima zagotovilo, da mu bodo delo založili, izdali v notni obliki, izvedli ali celo posneli. Pravzaprav so fenomen, saj podobna stanovska društva po svetu nimajo tako močne lastne edicijske dejavnosti oziroma je sploh nimajo. »Pri nas je založenih skladb skladateljev krepko čez 2000, v hrvaškem združenju skladateljev zgolj 150,« pravi Firšt. Na področju koncertne dejavnosti že od leta 1966 neprekinjeno deluje Koncertni atelje DSS, prek katerega so se v preteklosti povezali s podobnimi evropskimi združenji, slovenska ustvarjalnost pa se je lahko soočala z mednarodno. Danes se osredotočajo izključno na slovenske skladatelje.
Recesija je tudi njim odškrnila podporo pristojnega ministrstva, a je te še vedno dovolj za delovanje društva. Letos se izteče štiriletni programski projekt, s katerim so jim sofinancirali tudi nova dela. Skladatelju naročeno delo plačajo po internem ceniku društva. Ker nekateri napišejo več, nekateri manj, plačajo vsakemu samo eno delo, tisto, ki prinese največ denarja. Lani so izplačali rekordno število honorarjev, za okoli 60 skladb. »Izplačamo samo tista naročila, ki jih lahko v lastni produkciji izvedemo, to pa so v glavnem komorna dela. Imamo svoj komorni orkester, ker je v programe naših simfoničnih orkestrov težko priti.« Po mnenju Firšta bo položaj skladatelja boljši, ko bo tudi odnos družbe do glasbe boljši.
Dejstvo pa je, da je ministrstvo letos ukinilo vsakršno subvencijo za novo glasbo. Že tako gre za umetniško glasbo na državni ravni zgolj 20.000 ali 30.000 evrov na leto ob sicer relativno velikem kulturnem proračunu. Tudi zato posledično nacionalni radio, kar je sicer njegovo poslanstvo, skoraj ne snema novih del. Jani Golob, nekdanji predsednik DSS in profesor kompozicije na akademiji, pravi: »V tem tisočletju so arhivno posneli le eno moje orkestrsko delo! Včasih so dan po koncertu v ateljeju DSS arhivno posneli vse novitete, zdaj sicer posnamejo koncert, ki ga pozneje predvajajo. Na srečo se notni materiali in natisi novih del kljub slabšim razmeram še vedno tiskajo, čeprav ima založba DSS probleme, ker ji javni zavodi z velikim zamikom plačujejo izposojene notne materiale. Prav iz teh sredstev pa se financirajo natisi novih del.« Problem je tudi izdaja cede plošč, ki jih je s pomočjo promocijskega sklada podpiral SAZAS, zdaj pa te možnosti ni več.
Poklic ali bolj poklicanost?
V zgodovini so skladatelji po navadi gostovali na kakšnem dvoru, njihovi meceni so bili kralji. Danes so prepuščeni (komercialnemu) trgu in lastni iznajdljivosti. Nenad Firšt meni, da je skladatelj bolj poklicanost kot poklic, čeprav je tak naziv sicer mogoče pridobiti na akademiji. Ni pa mogoče opravljati službe skladatelja. Precej podobno je tudi v svetu. Pozicije rezidenčnega skladatelja v Sloveniji ne poznamo, a bi bil tak status povsem izvedljiv, denimo v operi.
»Poklic skladatelja kot samostojnega umetnika pri nas pravzaprav ne obstaja, ker v takih pogojih sploh ne more obstajati. To je tako, kot če bi moral mesar prodajati svoje klobase za polovico ceneje, kot plača meso,« ugotavlja Milko Lazar, eden redkih, če ne edini slovenski komponist, ki dejansko živi od svojega dela. »Mladim skladateljem bi žal svetoval, naj gredo v tujino, tukaj nimajo kaj početi. Iščejo naj čim več konotacij z drugimi umetnostmi. Vedno je treba delati iz sebe. Glasba ne prihaja iz knjig, ampak iz življenja,« je prepričan Lazar. Druga možnost pa je, da se kreativni skladatelji združijo ter ustanovijo neke vrste inštitut za sodobno slovensko glasbo ter forum, kjer se ne bi razpravljalo o kompozicijskih tehnikah in podobnih nepomembnih zadevah, temveč o realizaciji konkretnih umetniških projektov.
V Narodni galeriji Lazar že tretje leto organizira že od prvega koncerta naprej razprodani cikel. »Predstavljam domačo produkcijo in želim pritegniti čim bolj mešane poslušalce, žal pa nam pri MOL niso izkazali podpore, ker menda ne dosegamo visokih umetniških nivojev.« Lazar opozarja, da so včasih vodili glasbene ustanove umetniki iz prakse, danes pa se sprašuje, kdo so ljudje, ki so nadomestili te velike ljudi? So dovolj kompetentni? So v stiku z umetniki?
»Vedno znova smo v podobni situaciji kot France Prešeren v svojem času; bil je umetnik, medtem ko so ga kulturniki, upravljalci s kulturo, pri njegovem delu večinoma ovirali. Kulturni proračuni so veliki, umetnost in ustvarjalnost pa dobivata drobtinice. V Sloveniji vidimo vse, od Bolšoj teatra do najbolj uglednih tujih dirigentov, kar vse stane. In nisem prepričan, koliko slovenskemu občinstvu dejansko dajo. Nedavno izvedena Rojkova skladba v abonmaju Slovenske filharmonije je dala tistim, ki to glasbo poslušamo, veliko več kot celoletni letni program Festivala Ljubljana in Cankarjevega doma. Kdor skladbe ni slišal na tem koncertu, je verjetno nikoli več ne bo, ker pri nas je ne bodo več izvajali. To je naše dejstvo.«
Ta hip Lazarja rešujejo naročila iz tujine; pred tremi tedni je bila baletna premiera Edwarda Cluga z njegovo glasbo v operni hiši v Zürichu, trenutno piše glasbo za novi Clugov balet, sicer naročilo Stuttgartskega simfoničnega orkestra. Premiera bo aprila 2014. Lazar: »To je veliko orkestralno delo za violončelo in orkester. V slovenskih gledališčih, za katera sem veliko delal, pa skorajda ne poznajo več avtorske glasbe, saj uporabljajo v glavnem le glasbo s cedejev.«