Remy Ourdan

Ne. Reporterji se v vojne kraje ne vračamo. Ne gremo nazaj v Kandahar ali Bagdad, čeprav smo tudi tam preživeli leta. Novinarji so v Sarajevo prišli iz lastne iniciative. Objavili smo le novico o predstavitvi knjige na Facebooku. Sam se iz različnih razlogov veliko vračam v Sarajevo, večina pa se manj. Ko se srečujem s kolegi reporterji po svetu, ki so pokrivali vojno v Bosni, mi vsi tožijo, da bi se zelo radi vrnili v Sarajevo. Za številne moje kolege je bila ta vojna zelo pomembna. Veliko se pogovarjamo o njej.

Šlo je za obdobje, ko je bila naša generacija ravno prav stara, med 20 in 30, da je začenjala svoje kariere v novinarstvu. Vojna v Bosni pa je bila še toliko bolj posebna in nas je vse zaznamovala, ker se je zgodila tako rekoč doma. Peljali smo se lahko, za vse druge vojne je bilo treba leteti. Potem ko smo v Evropi 50 let poslušali »nikoli več, nikoli več«, se je vojna vrnila prav na njeno dvorišče. Ni šlo le za vrnitev nasilja, pač pa tudi za vrnitev idej, za katere smo verjeli, da smo v Evropi z njimi opravili. Seveda se novinarji vživimo v vojne žrtve po vsem svetu, a ljudje na tem območju so nam bili še bližje. Potem je tu še dejstvo, da smo mnogi ostali dlje časa.

Bil sem mlad in šlo je za pomemben čas v mojem življenju. To je imelo veliko opraviti tudi s tem, da so bili Sarajevčani posebni, precej drugačni od drugih ljudi v regiji v tistem času. Mesto je bilo štiri leta oblegano, kar ni ravno običajno za sodobno vojno, kjer se fronte hitro premikajo. Med obleganjem smo bili vsi skupaj, vojaki, civilisti in poročevalci, pogosto stisnjeni na majhen prostor, vsi smo delili isto usodo. Le da smo mi seveda lahko odšli, če bi se tako odločili. Ves čas nas je ostala le peščica novinarjev in sam sem ostal še eno leto po Daytonu. Zanimalo me je, kaj bo prinesel prebivalcem Bosne, ker je bil to očitno zelo slab mirovni sporazum, uspešen le, ker je zaključil vojno.

Dejstvo, da se sredi Evrope odvija vojna, me je tedaj kot mladeniča zelo vznemirilo. Da je neko mesto oblegano, tudi. Kako je to mogoče, sem se vprašal. Nisem pa želel izvedeti iz časopisov, želel sem se prepričati sam in skušal razumeti. Šele ko sem prišel, sem se odločil pisati in zgodbo predstaviti javnosti v Franciji. Zelo kmalu mi je postalo jasno, da bom ostal do konca vojne. Seveda sem vojno želel čim bolje pojasniti bralcem, a glavni razlog, da sem ostal, je osebni. Ko greš kot mlad novinar v prvo vojno, te to močno zaznamuje in potegne vase.

Večkrat v življenju me je bilo konkretno strah, vendar sem za ta štiri vojna leta v Sarajevu pozabil, ali me je bilo strah. Ne znam pojasniti, zakaj.

Komplicirano deluje nekomu od zunaj, a ko postaneš del tega sveta, hitro razumeš. Zelo pomaga spoznavanje ljudi, z njihovimi zgodbami ni nič težko razumeti. To novinarji konec koncev počnemo. Razumeli naj bi. In ni težko razumeti, je pa včasih težko pojasniti. Vsi s pojasnilom vojne tudi niso enako zadovoljni.

Svojih prispevkov kasneje sploh nisem bral, šele po dvajsetih letih, lani, sem šel ponovno čez del njih. V tistem času seveda ni bilo elektronske pošte, zato tudi nisem prejemal neposrednih odzivov in nisem izvedel, kaj so si o mojem pisanju mislili bralci. Po povratku leta 1996 sem začel brati vse, kar so mi ljudje pisali pet let. Francoski bralci so se mi za razlage večinoma zahvaljevali, dobival pa sem tudi odzive ljudi iz regije, ki so me seveda kritizirali glede na stran, ki so ji pripadali. Nikoli niso bili vsi zadovoljni in to se mi zdi čisto v redu. Kot dopisnik nikoli nisem zavzemal strani, bralci jih.

Dopisniki smo se predvsem ponovno povezali z veliko ljudmi, ki so z nami delali med vojno, prevajalci, asistenti, ti, ki so nas vodili po terenu, našli smo jih kakih 170. Sedaj, ko je po knjigi nastala tudi razstava, so nas v Sarajevu sami povabili, da jo postavimo v mestu. Mislim, da to veliko pove o tem, kako se soočajo s preteklostjo.

Nekateri hočejo samo pozabiti in to je popolnoma pošteno. Ugotavljam, da se večina prvih 15 let sploh ni želela spominjati vojne. Lani s slavno rdečo vrsto stolov je bilo prvič, da so se vojne spomnili na odmeven in uraden način v središču mesta. Naša vrnitev je tako prišla v ravno pravem času. Od generacije mojih staršev vem, da njihovi starši niso govorili o drugi svetovni vojni. Najprej so potrebovali čas, da pozabijo, da se prilagodijo in navadijo na normalno življenje, šele potem je prišlo spominjanje.

Drugačna historična in kulturna ozadja, ki so privedla do nasilja, njegove različne oblike in manifestacije. Vsaka regija, vsaka država, vsaka vojna je drugačna. Seveda imajo vojne tudi skupen obraz. Včasih sem dobil občutek, tak odziv pri človeku sem že nekje videl, ta pogum sem že videl. Povežeš lahko kvečjemu obnašanje ljudi v različnih vojnah, a sicer so zelo drugačne. Med Jugoslavijo, Kongom in Afganistanom ni nobene podobnosti.

To je način življenja. Starejši, ki so šli skozi vojno, se ob koncu življenja spominjajo prav tega. Pozabijo vse, službe, družino, potovanje, povedali pa ti bodo svojo zgodbo iz vojne. Ljudje, ki so aktivno v vojni, so večinoma v najpomembnejšem življenjskem obdobju. Včasih je to tragično, včasih izgubijo vse, a če preživijo, vedno kaj tudi dobijo. Če ne drugega, se soočijo s strahom, ugotovijo, da so lahko pogumni, da lahko pomagajo drugim. Mi gremo tja, da bi poslušali njihovo zgodbo, ko gredo skozi najpomembnejše obdobje svojega življenja. Zanje je to zelo intenzivno, intenzivno pa je tudi za nas.

Ja. Sarajevo je povezano z vrnitvijo. Ljubezenska zgodba je način, kako jim povedati, da imamo Sarajevčane radi na poseben način. Mislim, da enako čutijo vsi dopisniki, ki so tam živeli med vojno. Mesto je bilo med vojno res nekaj posebnega, nobeno mesto v tem trenutku ne gre skozi kaj podobnega in tudi v preteklosti so le redka preživela.

Med drugim zato, ker med obleganjem Sarajeva nisem pokrival srebreniškega genocida, a sem si ga želel. Spet nisem želel o genocidu samo brati v časopisih, želel sem se o dejstvih in razlogih prepričati sam.

Zelo so me zanimali prvi procesi proti obtožencem, pri čemer me je fasciniralo, da so ta sodišča eden najpomembnejših novih konceptov, ki so jih v zadnjih 20 letih ustvarili mednarodni odnosi. Obe sodišči sta daleč od popolnega, vsi to vemo. A ideja odgovornosti pred mednarodno skupnostjo, ideja, da je vsak posameznik v vojni, vključno z vodji držav, odgovoren za svoja dejanja, da ni skrit v množici, je prelomna v mednarodnih odnosih in diplomaciji. Ko sta začeli delovati, smo takoj čutili posledice.

Na Kosovu, denimo. Vojaki so prihajali iz gozdov in nas spraševali, ali smo preiskovalci. Zločine so začeli skrivati, čemur smo bili večkrat priča. To je prva vojna, v kateri se srečamo s konceptom sekundarnega masovnega grobišča, ko skušajo storilci zabrisati sled za pomorom.

Zgodilo se je nekajkrat, da sem prvi odkril množično grobišče in o njem napisal zgodbo. Mislim, da smo novinarji pri tem odigrali pomembno vlogo in so si preiskovalci z našimi zgodbami in informacijami pogosto pomagali.