Kolesje sodobne družbe bolj kot sodelovanje poganja naprej (in neznano kam) prav tekmovanje. To je glavni motor gospodarstva, športa in še kakšne panoge, nagrajuje le najspretnejše in najhitrejše. Ko se tekmovalni pristop preseli na teren literature, pa lahko v bolj sproščenem in šaljivem ozračju nastanejo Prozni mnogoboji. Za vse, ki že mojstrijo svoje zgodbe in kdaj pa kdaj pomislijo na to, da bi potipali odzive občinstva nanje, morda še to – Prozni mnogoboji imajo preprosta pravila: predhodna prijava na predizbore ni potrebna, edina omejitev za sodelujoče je, da svojo avtorsko zgodbo pred publiko razgrnejo v največ sedmih minutah.
Ko le krožiš okoli hladilnika
Občinstvo in strokovna žirija sta letos za najboljšo izglasovala zgodbo z druge strani družbenega kolesja, zgodbo o tem, kako je, ko ostaneš brez dela. »Najhujše je to, da na koncu zboliš. Najprej gre firma v stečaj, o tem se je že nekaj časa govorilo in vsi ste vedeli, da bo res šla; a ko se to zgodi, si vseeno presenečen. Potem si rečeš: pa kaj, ni konec sveta, si bom že kaj našel,« je zmagovalno zgodbo Herpes zoster začel pripovedovati njen avtor Zoran Knežević. »Nisem tekmovalen tip, vendar vsaka nagrada nekaj pomeni. Je verifikacija, da je moje pisanje všeč drugim. Ampak ne pišem za publiko, pišem iz sebe. Zadnje čase so to socialne teme,« je razložil Knežević, ki je s kratko zgodbo Polje soje na Proznih mnogobojih zmagal že pred petimi leti.
Njegova zgodba ima zabavne trenutke, ki se kmalu začnejo stopnjevati. Junak po inerciji prejema nadomestilo za brezposelnost, pošilja prošnje, vloge, življenjepise, spremna pisma, a ko po dolgih mesecih ni odziva, mu na hrbtu za povrh izbruhne zoprni herpes zoster, v svoje naročje pa ga vse bolj vabi še alkohol. »Delaš kroge. Potem se v kuhinji zadržiš ob hladilniku, odpreš ga, vzameš steklenico in potegneš en šluk. Steklenico daš nazaj in narediš še en krog. Pa še enkrat odpreš hladilnik, steklenice tokrat ne daš nazaj. Usedeš se na kavč in cugaš.« Da bi se junak izognil razpletu iz kakšne socialne drame, po katerih slovimo Slovenci, je avtorju kmalu jasno, da je treba žogo umiriti in zgodbo skleniti z odprtim, a ne tudi preveč optimističnim koncem: »Potem zaviješ s ceste na prvo parkirišče in dolgo, dolgo strmiš skozi šipo.«
Redni udeleženci, obetavni novinci
Poleg Kneževića, ki svoje zgodbe počasi že sestavlja v kratkoprozni prvenec, je zgodbe četrtkovega večera bralo še ducat avtorjev, nekateri od njih so stari znanci, ki se tekmovanja udeležujejo že vrsto let, drugi spet novinci. Med prvo trojico sta se s svojimi zgodbami letos uvrstila še Perica Jerković in Robert Kostadinovski. Slišali smo zgodbo o moškem, ki dobi službo radijskega voditelja, a se ta ne sklada z njegovimi pričakovanji, kar avtor opisuje z veliko humorja. Redni in najstarejši udeleženec mnogobojev Blaž Šafarič je uprizoril dialog med dvema upokojenima prijateljema o tem, kako je v domu za ostarele še nekaj priložnosti, da v jeseni življenja najdeš simpatijo. Mnoge zgodbe so že med branjem pritegnile vidno naklonjenost občinstva, druge so pri glasovanju naletele na bolj mlačen odziv, a ta odločnejših avtorjev ne bi smel odvrniti od nadaljnjih poskusov ostrenja avtorskega peresa.
Med pripovedovalci so, kot tudi sicer v pisateljski druščini, prevladovali moški, zato smo si še bolj zapomnili zgodbo o ljubezni med francoskim umetnikom in ruskim dekletom avtorice Teje Močnik in zgodbo Jane Kolarič, ki je s sarkastičnim tonom obdelala odnos oblasti do kulture. Njena zgodba o direktorju instituta, ki je kot del modernizacije in komercializacije predvidel tudi jezikovno modernizacijo stihov Franceta Prešerna, je plastično prikazala, kako nesmiselno bi zvenel takšen posodobljen besednjak.
Prozni mnogoboji so osrednji spremljevalni dogodek festivala Literature sveta – Fabula; tradicionalno se začnejo že kakšen mesec pred festivalom s predizbori po Sloveniji. Fabula pa se bo nocoj sklenila v Klubu Cankarjevega doma s pogovorom med že uveljavljenimi avtorji, Stanko Hrastelj, Milanom Klečem, Markom Sosičem in Dušanom Šarotarjem, o mitih v vsakdanjem življenju, torej temi, ki so ji posvetili tudi vsak svojo kratko zgodbo v letošnji »festivalski žepnici«.