Čeprav ta oblika izkoriščanja sončne energije širši javnosti ni prav dobro poznana, gre za vse prej kot nov in revolucionaren koncept. Ideja se je pred skoraj sto petdesetimi leti porodila francoskemu izumitelju Augustinu Mouchotu, ki je sončne žarke izkoriščal za pogon parne turbine. Sledili so številni inovatorji, kot sta Alessandro Battaglia in John Ericsson, pred skoraj stotimi leti pa je ameriški inženir Frank Shuman v želji po zmanjšanju egiptovske odvisnosti od uvoženega premoga zgradil tudi prvo CSP-elektrarno na južnih obronkih Kaira. Toda Shumanu je načrte prekrižala prva svetovna vojna, njegove ambicije pa so za dolga desetletja utonile v pozabo.
Zanimanje za solarno energijo je ponovno oživelo sredi sedemdesetih let. V osemdesetih so v španski Andaluziji in kalifornijski puščavi Mojave postavili prve solarne elektrarne, v zadnjem času pa z velikimi koraki zaostanek lovi tudi Izrael. Energijo iz sončnih celic in zrcal na puščavskih širjavah mnogi označujejo za rešitev svetovnih podnebnih tegob. A obstoječi projekti niso niti približno tako optimistični kot Desertec, ki naj bi Evropo ohranil na čelu boja proti podnebnim spremembam, evropskim in severnoafriškim gospodarstvom omogočil rast in trajnostni razvoj v okviru začrtanih ciljev zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov ter zagotavljal nemoteno preskrbo z ogromnimi količinami zelene energije. Vizija Deserteca je, da bi s solarno energijo z juga in vetrno energijo s severa do leta 2050 pokrival 17 odstotkov evropskih potreb po elektriki ter z njo preskrboval tudi velik del severne Afrike in Bližnjega vzhoda.
Prvi koraki v to smer potekajo, saj Desertec v Maroku že gradi dve milijardi evrov vreden pilotni projekt kombinirane CSP/PV-elektrarne z zmogljivostjo 500 MW, intenzivne priprave na gradnjo sončne elektrarne s kapaciteto 2 GW potekajo tudi v Tuniziji, elektrika iz obeh obratov pa naj bi evropska omrežja začela napajati že prihodnje leto oziroma do leta 2016. A to je šele začetek, saj so nove sončne farme že načrtovane po vsej severni Afriki in Bližnjem vzhodu, predvsem na dostopnejših območjih na robu puščav in ob atlantski obali. Poleg sončnega potenciala Sredozemlja so obenem prepoznali komplementarnost drugih virov obnovljive energije za napajanje rastočega Desertecovega omrežja. Z gradnjo CSP-farm, vetrnih farm ter elektrarn na vodno energijo in biomaso bo konzorcij v celotni regiji EU-MENA (Evropa, severna Afrika in Bližnji vzhod) vzpostavil razvejano energetsko mrežo, ki bo omogočala optimalno preskrbo številnih energetskih vozlišč in centrov porabe. Projekt naj bi tako do leta 2050 generiral električno energijo v vrednosti kar 20.000 milijard evrov in obenem v regiji EU-MENA ustvaril več sto tisoč delovnih mest.
Stroški gradnje CSP-farm so v zadnjih letih zaradi ekonomije obsega znatno upadli, kljub temu pa še niso povsem konkurenčni tradicionalnim virom energije, zlasti fosilnim gorivom. A v prihodnjih desetletjih je pričakovati nadaljnji tehnološki razvoj, ki bi pomenil tudi dramatičen upad stroškov pridobivanja elektrike iz CSP-virov. Sončna energija naj bi že v bližnji prihodnosti postala cenejša od konvencionalnih virov, denimo premoga in celo zemeljskega plina. Obenem je CSP-elektrika že sedaj konkurenčnejša od PV-elektrike, čeprav se je tudi slednja v zadnjih letih zelo pocenila, hitrost upadanja cen v prihodnje pa bo odvisna zlasti od prevladujoče tehnologije in krivulje učenja. Ob upoštevanju omenjenih dejavnikov Greenpeaceova študija ugotavlja, da bi lahko energija iz CSP-virov do leta 2050 pokrivala že četrtino svetovnih potreb po električni energiji, v tem obdobju pa računajo na rast globalnih CSP-investicij s sedanjih nekaj milijard na skoraj sto milijard evrov.
A niti sončna energija ni povsem brez slabosti, zato lahko tudi projekt Desertec računa na svoj delež težav in zapletov. Generiranje in prenos električne energije znotraj bodoče mreže EU-MENA naj bi potekala po ceni 5 do 7 centov na kWh, pri čemer pa bo najprej potrebna gradnja gigantskega visokonapetostnega električnega omrežja enosmernega toka (HVDC) v vsej regiji. Pri tem se poleg visokih stroškov gradnje pojavljajo tudi pomisleki glede učinkovitosti oziroma izgub na velikih razdaljah. Toda študije so pokazale, da znašajo izgube le okoli tri odstotke na vsakih tisoč kilometrov oziroma desetino na tri tisoč kilometrov, kar je dovolj za pokrivanje večine razdalj v Desertecovem omrežju. Težave bi lahko predstavljala tudi neenakomerna dobava elektrike, saj sončna energija ponoči ni na voljo, kar povzroča velika nihanja. A za izravnavanje tovrstnih nihanj in nemoteno dobavo se običajno uporabljajo hibridni sistemi sončnih in plinskih elektrarn, saj slednje seveda niso odvisne od vremenskih razmer. Poleg naštetega se pojavljajo še pomisleki glede vpliva na vodno preskrbo lokalnega prebivalstva zaradi porabe vode, potrebne za čiščenje peska s panelov in hlajenje turbin, kar bi bilo seveda še posebej težavno v puščavskem okolju. A za to obstaja možnost uporabe alternativnih tehnologij suhega čiščenja in hlajenja, študije pa navajajo tudi možnost sekundarne rabe sončnih elektrarn za razsoljevanje morske vode in preskrbe obsežnih puščavskih površin s sladko vodo.