Potem je predzadnjo sredo premierju Janezu Janši parlament izglasoval nezaupnico, voditeljica Pozitivne Slovenije Alenka Bratušek je dobila mandat in dva tedna za sestavo vlade, Slovenija pa se je znašla v petnajstdnevnem vakuumu z Janšo kot tehničnim premierjem. In kaj se je zgodilo?
V samo sedmih dneh sta Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o Ljubljanski banki, slovenski parlament pa je začel priprave na ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe z EU!
Že več kot dve desetletji poskušajo slovenski premierji najti rešitev za Novo Ljubljansko banko, potem pa se je v nekem trenutku država slučajno znašla za nekaj dni brez premierja in naenkrat se je vse rešilo.
Kot pravim, je to mogoče rešitev. Morda je res treba ukiniti institucije oblasti. Janez Janša je v tednu dni kot tehnični premier namreč naredil več kot v vseh svojih petih letih in dveh mandatih predsednika vlade. Za boljšega in učinkovitejšega tehničnega premierja pravzaprav še nisem slišal. Če bi Slovenci vprašali mene, bi Janez Janša kot tehnični premier dobil polni štiriletni mandat.
Pomislite, kaj vse bi se rešilo, če čez teden dni parlament ne bi izglasoval zaupnice vladi Alenke Bratušek in bi se slovenski politični vakuum raztegnil do izrednih volitev. Ali še bolje, če mandatar nove vlade niti takrat ne bi dobil zaupnice. Slovenija bi rešila vse svoje probleme, Dežela na čelu s tehnično vlado Janeza Janše bi zacvetela. Samo da še slovensko ustavno sodišče najde kakšno možnost in ukine parlamentarne volitve. Če lahko prepove referendum, lahko menda tudi volitve.
Morda je, kot pravim, to rešitev, morda pa tudi ne. Morda gre za nekaj povsem drugega. Morda je zadeva v zvezi z Ljubljansko banko kot z vsemi slovensko-hrvaškimi problemi veliko bolj preprosta. Če seveda moško-ženske odnose sploh lahko označimo kot preproste.
O tem, saj vem, niste razmišljali na tak način, a poglejte nazaj, Slovenci in Hrvati so svoje probleme reševali samo, kadar sta bila za pogajalsko mizo – oba spola.
Vseh teh dvajset let naše majhne, bedne zgodovine so se za to mizo izmenjevali zlovoljni moški, na eni strani razni Alojzi, Andreji in Antoni, med njimi pa vsak drugi Janez – enkrat Drnovšek, enkrat Janša – na drugi strani razni Stjepani in Josipi, Ivice in Ivi, dvajset let so se tako čez mizo grdo gledali zunanji ministri, z ene strani razni Davorini, Zorani in Borisi, med njimi kar naprej neki Dimitrij, z druge strani nekakšen Frane, Zvonimir, Mate ali Miomir, plešasti in debelušni namrgodenci so se gledali kot psi in mačke in nikoli se ni zgodilo, da bi se na Bledu, Brionih ali Brdu pri Kranju pred kaminom, v katerem prasketa prijeten ogenj, znašla moški in ženska.
Dobro, pri tem ne upoštevam Sanaderjevega mandata, ko je bila hrvaška šefica diplomacije Kolinda Grabar - Kitarović: na drugi strani, tudi njo moramo razumeti, je bil navsezadnje Dimitrij Rupel.
Nato je po dvajsetih letih nategovanja, prepirov in blokad tedanji hrvaški premier Ivo Sanader nenadoma odstopil, mandat za sestavo vlade pa je dobila Jadranka Kosor. In kaj se je zgodilo? V samo mesecu ali dveh sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili glede arbitraže, slovenska stran pa je prenehala blokirati hrvaška pristopna pogajanja!
Skoraj celi dve desetletji so slovenski in hrvaški premierji, polni testosterona, poskušali najti rešitev za meddržavne mejne spore, potem pa se je v nekem trenutku slučajno zgodilo, da je bil na čelu slovenske vlade Borut Pahor, torej moški, na čelu hrvaške pa Jadranka Kosor, torej ženska, in naenkrat se je vse rešilo!
Je bilo to naključje? Ne bi rekel: tri, štiri leta pozneje se je tudi zadeva z Ljubljansko banko razrešila, ko sta se pred kaminom znašla moški in ženska, ko se je stvar obrnila in se je po naključju zgodilo, da je bila na čelu slovenske vlade ženska, na čelu hrvaške pa moški. In ko je, da bo stvar še bolj neverjetna, tehnični šef slovenske diplomacije Karl Erjavec, hrvaške pa Vesna Pusić!
Te stvari se v resnici redko dogajajo, gre za naravni pojav, podoben tistemu, ko se planeti razvrstijo v ravno črto, takšni konstelaciji pa smo lahko, pravijo astronomi, priče enkrat v dveh stoletjih. Tako je, glejte, enkrat v dvesto letih sovpadlo, da hrvaško vlado in diplomacijo vodita premier in ministrica, slovensko pa premierka in minister. In da pri tem ta minister – kar je matematično morda še najbolj neverjetno – ni Dimitrij Rupel.
In ko bo naslednjič prišlo do tega redkega pojava, ga mi zaradi tega – in na vso srečo – ne bomo doživeli.