Žensko vprašanje na noben način ne more biti »passé«, saj vsak zgodovinski boj za pravice, tudi če se zdi, da je izbojevan, ni nikoli izbojevan za vedno. V teku zgodovine pridejo včasih stvari tako grdo spet naokoli, da tisti, ki je mislil, da so pravice že izbojevane, nenadoma ugotovi: a, trajale so le pet let. Šlo je le za začasno zmago.
Ko sem bila mlajša (smeh), se mi je zdelo o vprašanju feminizma nesmiselno razpravljati, zdelo se je, da je vse urejeno, da nimam česa dodati k temu, kar so ženske izborile pred mano. Pozorna sem postala šele, ko sem ugotovila, da se oznako »feministka« uporablja kot zmerljivko. Potem sem malo opazovala vzorce, v katerih sem bila vzgajana, in ugotovila, da so ene stvari kar ostale, da se zažrejo in da je treba biti precej pozoren, da jih sploh vidiš. Če jih ne vidiš, to verjetno pomeni, da nisi bil dovolj pozoren, ne pa da so izginile.
Kje so se vam te patriarhalne ostaline kazale, na fakulteti, kjer predavajo predvsem moški, v politiki in gospodarstvu, zasebno?Najbolj me je pretreslo opazovanje drugih žensk, ki se z neverjetno samoumevnostjo strinjajo z normami, ki jim vidno ne ustrezajo. Ta razmislek je povzročil, da sem se v svojem lastnem okolju začela počutiti malce tuje, ker mi na primer norma ženstvenosti ni toliko pomenila kot drugim.
Zakaj se po vašem mnenju ženske teh norm držijo?To je nekaj, kar me ne neha fascinirati. Lažje razumem tiste, ki se borijo za ohranitev svoje dominantne pozicije, kot pa zatirane, ki se zelo odločno borijo za tuje privilegije.
Je podrejeni položaj še vedno udobnejši?Verjetno res, ker je znan, četudi je slab; težje se je boriti za nekaj novega, a tveganega.
Da je svet odločevalcev še vedno moški, je jasno, a zame je resnični šok to, da se tudi v vstajništvu kot nosilci idej kažejo večinoma moški; izjema so Kombinatke in Vstajniške socialne delavke. Vstajniki bi radikalno spremenili vse, le delitve spolnih vlog ne? Od kod ta popolna slepota do neenakosti spolov med tistimi, ki domnevno razumejo socialno in politično neenakost?Verjetno tudi ta vstaja potrebuje ženske za svojo legitimnost, ko pa revolucija mine, so obljube pozabljene, tako kot v predvolilnih kampanjah. Stvari, ki se nas osebno in intimno dotikajo, je najteže spremeniti. Mogoče gre za vprašanje osebnostnih vrednot, ki se jih privzgaja dečkom in deklicam. Jaz imam pri vsaki stvari, ki jo napišem ali javno povem, tisoč zadržkov, saj sem zanesljivo izpustila dvajset tisoč perspektiv, pri fantih pa se mi zdi, da se socialno nagrajuje drža najti svoje stališče, ga do temeljev raziskati, potem pa pri njem vztrajati. Zato se morajo ženske skorajda podvreči psihoanalizi, preden se spustijo v javni prostor.
In kako v tej luči kot ženska in pesnica komentirate Vlada Žabota kot kandidata Društva slovenskih pisateljev za ministra? Ste članica DSP?Nisem članica. Predlagati Vlada Žabota za novega kulturnega ministra se mi zdi samo en dokaz več, da marsikdo na DSP ni v prav pogostih stikih z realnostjo.
Mogoče bi bil čas, da se tudi v vodstvu DSP zamenjajo generacije?Verjetno je problem v tem, da inteligentni ljudje bežijo od vsega, iz politike, iz društev... Od tod mnenje mladih: mi se tega ne gremo, mi gremo – izseljevanje iz države je v moji generaciji trenutno najbolj priljubljena rešitev. To željo »jaz raje ne bi bil Slovenec« povsem razumem, to je najbolj smiselna želja na svetu. Težava je v tem, da je druga plat te medalje izguba kulturnega spomina ali osebnih korenin, kot se temu reče v ljudskem slovstvu. Ne pravim, da so te korenine izvrstne, a vsaj meni, ki delam z jezikom in v jeziku, veliko pomenijo, ker so del moje naracije.
Kako ste doživeli vaš vstop na literarno prizorišče s pesniškim prvencem? Se je vaš odnos do poezije spremenil, ob izidu zbirke ste namreč dejali, da vas poezija pravzaprav ne zanima pretirano?Če si iz Ljubljane, študiraš književnost in te literatura zanima, si kaj hitro del tega literarnega micelija. Do poezije pa še vedno nimam kakšnega posebnega odnosa, četudi sem diplomsko in bom doktorsko nalogo posvetila pesniku. To se mi ves čas dogaja: tako kot potujem v kraje, v katere si nisem zares želela, posvetim veliko časa stvarem, ki mi ne pomenijo največ. Moje življenje je polno premestitev. (Smeh.) Poljska pisateljica Dorota Maslowska je te dni na Fabuli pojasnjevala, da ne mara poezije, ker se jo da zlahka ponarediti, da je v njej lahko narediti nekaj, kar daje videz pomena, smisla, v resnici pa ga nima. O tem se precej strinjam, poezijo pa pišem, ker je kratke sape in mi to v fazi naglega spreminjanja najbolj ustreza.
V vaši poeziji je lepa mera ironije, tudi cinizma, ki nekako veljata za domeno starejših, razočaranih avtorjev…Predvsem razočaranih, bi rekla, ne nujno starejših, razočaranje pride v več različnih izvodih. Sicer se ne čutim cinične, razočarano pa vsekakor, zato sem precej pozorna na ironijo življenja. A resnični cinik se ne loteva resničnih projektov, zanj tudi pisanje nima smisla, saj z njim ne premagamo ne smrti ne zgodovine…
Motiv cinika za pisanje je lahko tudi želja pokazati svojo bravuroznost v izražanju ciničnosti obstoja.Kot bi rekel Ludvik Mrzel, blagor tistemu, ki je že obupal, pa se še ni vdal. Jaz ne morem biti bolj optimistična, kot sem, a to ne pomeni, da bom prekinila stike s svetom, da ne bom več participirala v odnosih, v političnem, javnem… Ravno zato, ker je vse tako zgrešeno, je treba participirati, da bi kdaj še nastalo kaj lepega.
Kritični ste tudi do vloge intelektualcev. Kaj pri njih najbolj pogrešate?Verjetno že samo to, da človek vidi stvari tako jasno, kot se le da, pomaga k spremembam, dejstvo pa je, da so intelektualci v tem stoletju v primerjavi s prejšnjim vidno manj močni in vidno manj participirajo v javnem diskurzu.
Ker slabše opazujejo, ker so jih nehali spoštovati politiki, ker so jih prezrli mediji?Ne vem, dejstvo je, da je samo strukturno mesto zdrsnilo, da nimajo več prejšnje družbene vloge, ko pa to opazijo, so pogosto le cepetavi. V 20. stoletju so bili zelo dejavni tudi naravoslovni intelektualci, ki jih zdaj skorajda ni slišati.
Bi bilo to mogoče pripisati spremembam v šolstvu, ki je izgnalo nekdanja široka znanja na račun ozke specializacije? In potem takšni ljudje postanejo ministri za kulturo?…ki so se sposobni ponašati s tem, da nečesa v umetnosti ne razumejo. Smo družba, v kateri se ljudje ne sramujejo nevednosti, ampak svoje nerazumevanje izpostavljajo kot osebnostni ideal. No, zdaj sva pri moji priljubljeni temi, pri šolstvu, ki je nedvomno razlog, zakaj imamo tako šibko intelektualno zaledje. Naše univerze so šle res v franže, razvrednotene so in polne profesorjev, ki ne predavajo radi, program se zdi popolnoma neuravnotežen, šest specifičnih področij, ki jih ločeno bolj ali manj osvojiš, dobiš diplomo in adijo. Tisto, kar ti po študiju ostane, so ti dale izjeme – dobri profesorji, in samoizobraževanje, ki se ga loti peščica študentov.
In potem so vaši generaciji starejši ukradli še vstajo, kot ste zapisali ob dogodku v Cankarjevem domu. Kaj boste naredili?Mislim, da je razkol med onimi, ki še imajo relativno socialno varnost, pridobljeno v preteklosti, in onimi, ki nimajo/nimamo nič od tega, veliko večji, kot se zdi na prvi pogled, to sta dve različni pripovedi. Tisti, ki do petintridesetega leta delajo najprej na svojo, potem pa na tujo študentsko napotnico in bodo kot starci prisiljeni umirati v revščini, so družbeno nevidni, ker svojega položaja niti sami ne znajo videti jasno. Zato ta zdaj izborjeni prostor razprave veliko pomeni, ker se slika razjasni. Učinek družbenih gibanj pa, hm, ali sploh obstaja?
Pravice žensk, tako kot večino drugih socialnih in človekovih pravic v zgodovini, so izborila gibanja. Ste naklonjeni ideji neposredne demokracije?Ne preveč, vsaj dokler imaš tu vaške skupnosti z desetimi ljudmi, ki drug drugega nadzirajo. Pomembneje bi bilo, da bi se politični razred prenovil in kultiviral, da bi v politiko namesto malih uradnikov, ki sanjajo o višji plači, šli pametni ljudje s širšimi horizonti.
Bi vi šli v politiko?Ne vem. Marsikaj me odvrača, ni mi do kompromisov, dogovarjanj, a seveda se zastavlja vprašanje, ali ni boljše, da grem jaz kot kdo drug, ki bo slabše opravljal to delo? Mogoče potrebujemo novo stranko iz ljudi, ki ne bi šli radi v politiko. (Smeh.)