Za pošteno prodajo Večera

Lastništvo Večera je že dolgo časa problematična zgodba. Vse od izvirnega greha v letu 2008, ko je Večer prešel v večinsko last Dela, ki ga je pred tem v splošnem plenilskem pohodu in v navezavi s prvo Janševo vlado »privatizirala« Pivovarna Laško.

A ta tesnobna zgodba še zdaleč ni končana.

Delo je namreč zavezano k prodaji zakonsko nedovoljenega deleža v Večeru. Leta 2009 je namreč urad za varstvo konkurence družbi Delo naložil, da mora zaradi presežene koncentracije prodati vsaj 75-odstotni delež v Večeru.

Ob nedavni informaciji, da je Delo podpisalo pogodbo o prodaji skoraj 80-odstotnega deleža v Večeru, se je sprožilo precej dvomov in vprašanj, ki izhajajo deloma iz skopih podatkov, deloma pa iz slabih izkušenj pri dosedanjih namerah odprodaje.

Kaže namreč, da tudi tokratna prodaja ubira že viden scenarij zakritih kart. Novinarji Večera – kot so zapisali – niso bili obveščeni o kupcu, niti o tem, da je prodaja Večera v zaključni fazi. Podobno kot v preteklosti, ko je šlo za slamnatega kupca – murskosoboško računalniško družbo 3 LAN, za katero se je izkazalo, da ni imela ne denarja, ne znanja, ne izkušenj. Pa tudi kredibilnosti ne, sploh pa ob dejstvu, da je 3LAN podpisal pogodbo o soupravljanju z Matejem Raščanom, političnim eksponentom ter na koncu pogrebnikom številnih medijskih in drugih podjetij.

Mefistovsko mešetarska kupčija, skratka.

Zgolj zaradi vztrajnega preverjanja tega nakupa in zaskrbljenosti, da bo medij oškodovan, je takratno ministrstvo za kulturo, ki sem ga vodila, zavrnilo soglasje in ustavilo prodajo Večera.

Prodaji so ves čas nasprotovali novinarji in uredniki Večera ter Društvo novinarjev. Poudarjali so, da gre za slamnatega kupca, ki je bil izbran zato, da se obide določilo zakona o preprečevanju omejevanja konkurence in v ozadju hobotniško mešetari. Če bi takrat prodaja stekla, Večera, ali vsaj takega Večera, kot je danes, najbrž ne bi bilo več.

Tokrat naj bi Večer kupilo podjetje Medici iz Hamburga. Če ga poguglate, ne boste o podjetju dobili nobenega pametnega zadetka, iz česar lahko sklepamo, da gre (ponovno) za netransparentni posel, ki ima lahko za resen časopis usodne posledice. Večer je vsekakor vpliven in več kot zgolj globoko zakoreninjen regijski časopis. Skušnjave za kakšno politiko, ki bi morebiti hotela inštrumentalizirati štajerski uporniški duh in tudi stabilno prisotnost Večera v regiji, so povsem verjetne.

Pred očmi velja imeti številne »bonitete«: od Večerovih nepremičnin, kreditnega potenciala malo zadolženega podjetja do možnosti političnega vplivanja na javno mnenje.

Hkrati je treba tudi vedeti, da je bila kupnina pri prejšnjih poskusih prodaje več kot enkrat višja od današnje, ki menda znašala 4  oziroma  4,5 milijona evrov. Konec leta 2011 naj bi Delo naložbo v časopisno hišo Večer ocenilo na 8,2 milijona evrov, predhodno na 9,3 milijona, Laščani pa so ob nakupu zanj odšteli okoli 20 milijonov evrov. Ne glede na drugačne tržne vrednosti in kontekst časa je pomenljivo, da je danes cena polovica včerajšnje oziroma petina izvorne.

Pa ne gre zgolj za to. Nezaupanja vreden kupec – torej tak, ki ga Google prepozna le po naslovu in po ulici, kjer mu visi nabiralnik – bi moral v kolektivu sprožiti alarm, saj ni nujno, da bodo novinarji svojim bralcem lahko še – tako kot Ajdovci – servirali svoje »breskve«...

Ob občutljivem pretakanju medijskega lastništva velja torej pričakovati pošteno ravnanje in transparentno poslovanje. Zakonodaja (žal stara) nima najbolj ustreznih varovalk. Iz lastnih izkušenj v aferi 3LAN & Raščan & drugih adjutantov vem, da so bili skriti in prikriti interesenti srditi. Hobotniške lovke so se prepletale kot v detektivki, Raščanovemu plenilskemu manevriranju s prazno malho ni bila prvotno kos niti KPK, UVK naj bi imel prste od marmelade in tudi žugalo se je.

Ena od možnih in veliko boljših rešitev za časopisno hišo Večer bi zagotovo bila, če bi ustreznega strateškega lastnika poiskali kar v lastni hiši in z v svetu znanimi zadružniškimi, (samo)lastniškimi modeli sami poskrbeli za trdnost in neodvisnost medija. Res pa je, da sta za take korake potrebna miselni preobrat in kapital. Ob tem lahko zgolj ponovimo obžalovanje, da v letu 2011 ni bil sprejet zakon o medijih, ki je predvidel tudi možnost začasne pomoči mediju, ki je v težavah. A to je že druga zgodba – čeprav morebiti govori o isti lobistični »zasebno-javni« ugrabitvi države.