Polonca Končar

Veliko kritičnih pripomb ima tudi stroka. Polonca Končar, predstojnica katedre za delovno in socialno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, ugotavlja, da o kakšni »veliki reformi« ne moremo govoriti, saj smo imeli »večino vprašanj že doslej urejenih na ravni, ki je primerljiva z drugimi državami«. Reforma je bila po njenem mnenju vse preveč usmerjena v olajšanje odpuščanj, premalo pa je bilo storjenega glede segmentacije med mladimi in starejšimi, vseživljenjskega izobraževanja, študentskega dela... Skrbi jo, »da se gospodarska kriza jemlje zgolj kot izgovor za zmanjševanje človekovih pravic in mednarodnih dogovorov«.

Glede tega nisem imela kakšnih velikih pričakovanj. Naša zakonodaja je že zdaj dopuščala precej fleksibilnosti, res pa je, da bi se dalo storiti še kaj. Žal je bilo že od začetka vse skoncentrirano le na odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni pa se upoštevalo, da pomeni prožna varnost veliko več kot to. Nekaj rešitev za večjo fleksibilnost so sicer dosegli, npr. več je možnosti, da lahko delodajalec naloži delavcu začasno opravljanje drugega dela, drugače bo urejena odpoved s ponudbo nove pogodbe... Pri odpravljanju segmentacije je bil narejen napredek predvsem pri pogodbah za določen čas. Absolutno pa ni bilo nič storjenega glede odprave študentskega dela, prav tako ni ukrepov za zmanjšanje segmentacije med mladimi in starejšimi. Sicer pa bi bila največja reforma, če bi začeli spoštovati zakon in preprečili kršitve.

Nadzor je gotovo problem, prav tako pa tudi miselnost, ki se je ukoreninila v naših glavah. Vsi so prepričani, da se da dobiček kovati le tako, da imaš le nekaj zaposlenih za nedoločen čas, vsi drugi pa opravljajo delo na podlagi različnih pogodb.

Kriteriji OECD so sporni in ne odražajo dejanskega stanja v državi. Problem je tudi, da v mednarodnih institucijah pripravljajo ocene stanja na trgu dela in priporočila na podlagi analiz zakonodaje, ki je že bila spremenjena.

Sistema v teh dveh državah se v temeljih razlikujeta od našega, saj temeljita na stari in preseženi civilnopravni ureditvi, medtem ko pri nas delovno pravo ni več sestavni del civilnega prava. Poleg tega so nekatere novejše rešitve v avstrijskem sistemu naravnane precej neoliberalno in niso nekaj, po čemer bi se kazalo zgledovati.

Razmere na trgu dela lahko seveda vplivajo na gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest, vendar pa pri nas ta vpliv poveličujemo, saj gospodarska rast ni pogojena samo s trgom dela. Gospodarska rast ne sme biti sama sebi namen, ampak mora biti namenjena tudi boljšemu življenju. Največja nevarnost je, da se gospodarsko krizo jemlje kot izgovor za zmanjševanje človekovih pravic in mednarodnih dogovorov.

Na srečo je predlagatelj zakona upošteval mednarodne norme, konvencije mednarodne organizacije dela in evropsko socialno listino pri postopkih odpovedi, ne nazadnje pa tudi pri odpovednih rokih.

To je res, vendar pa se ne strinjam s tem, da bi morali absolutno ostati na dosedanjem obsegu vseh pravic, ki so bile uveljavljene z zakonodajo oziroma kolektivnimi pogodbami. Seveda pa spremembe ne smejo biti tolikšne, da bi spodkopavale temeljne vrednote, ki jih poudarjamo v Evropi – človekovo dostojanstvo in temeljne človekove pravice pri delu, solidarnost, enakopravnost...

Ne, smo pa na meji, zelo na meji.

Pri razvoju delovnega prava je tendenca, da se čim več prepusti kolektivnemu pogajanju. Pravico do odmora med delovnim časom imajo zagotovljeno povsod, ponekod ga sicer res ne vštevajo v delovni čas, vendar pa v nekaterih državah kolektivne pogodbe določajo, da je čas krajših odmorov plačan. Pri nas je na žalost nezaupanje med socialnimi partnerji tolikšno, da se predstavniki delavcev utemeljeno bojijo, da avtonomen dogovor z delodajalci ne bi bil mogoč.

Bojazen za to obstaja. Ravno zato želijo sindikati urediti v zakonu čim več vprašanj, tudi tistih, ki so drugod praviloma predmet kolektivnega pogajanja. S tem pa si v bistvu režejo vejo, na kateri sedijo.

V mislih imam predvsem vprašanje plačnega sistema. Plače in druga izplačila v zvezi z delom so povsod v veliki meri prepuščena kolektivnemu pogajanju. Če bi v zvezi s plačami vse urejal zakon, bi torej odpadlo pomembno področje, značilno za delovanje sindikatov. Ne smemo namreč pozabiti, da se je kolektivno pogajanje začelo vzpostavljati ravno v zvezi s plačami. Ob tej kritični misli pa moram dodati, da je zelo pozitivno, da veljavni zakon ureja tako imenovano varstvo plače.

Stroka, tudi pravna, je sodelovala s predstavniki ministrstva za delo. Imeli smo strokovno skupino, v kateri smo šli skozi velik del zakona in pripravili pisna gradiva, vendar je konec leta 2010 nenadoma prišla odločitev, da je treba predlog zakona hitro posredovati na vlado, tako da v strokovni skupini nismo dokončali dela. Sicer pa je sedanji zakon o delovnih razmerjih tudi rezultat strokovnih analiz, izdelanih še v času prejšnje vlade.

V strokovni komisiji smo razpravljali samo o zakonu o delovnih razmerjih, ne pa tudi o zakonu o urejanju trga dela, ki določa nadomestila za brezposelnost. Glede odpravnin in odpovednih rokov smo opozarjali, da ne smemo iti pod minimume, ki jih nakazujejo razlage mednarodnih organov nadzora. Na vsak način je treba delavcem zagotoviti neko materialno varnost. Že tako so pri nas velik problem plače, ki so tako nizke, da z njimi kršimo evropsko socialno listino. Prenizke plače vodijo tudi v prenizke pokojnine in druge dajatve iz naslova socialnega zavarovanja. Glede tega bi morali storiti več.

Predvsem to, da se niso lotili vprašanja izobraževanja. To je pomemben element zaposlenosti in zaposljivosti delavcev.

Namen in cilj zakona je v prvi vrsti urejati delovna razmerja, torej pogodbo o zaposlitvi. Glede tega imamo jasne določbe in jasno sodno prakso. Če obstajajo elementi delovnega razmerja, mora biti sklenjena pogodba o zaposlitvi. Volja pogodbenih strank ni odločilna; tudi če se stranki dogovorita za neko drugo pogodbo, mora biti po sodni praksi sklenjeno delovno razmerje. Če bi v tem zakonu začeli urejati še druge pogodbe, bi prišlo do konceptualne novosti in reformne rešitve, ki je lahko zelo nevarna.

Če bi to storili, bi spremenili opredelilne elemente delovnega razmerja, s tem pa tudi bistvo delovnega prava. Še vedno namreč velja, da naj bi ljudje opravljali delo praviloma v okviru delovnega razmerja. Potreba po drugih oblikah dela bo sicer vedno obstajala, vendar pa jih je treba omejevati, kršitve pa sankcionirati. Problemov na trgu dela ne bo mogoče obvladati, če se bomo na deklarativni ravni zavzemali za delo v okviru delovnih razmerij, hkrati pa zakonsko uvajali možnosti za neke nove oblike občasnega ali začasnega dela.