Zaman smo te čakali v Le petit caféju, z Brdarjem in Begićem, ki smo se družili v zadnjih dolgokratkih letih. Pogovori o likovni umetnosti in literaturi, o knjigah in dogodkih… Ostal nam boš v spominu kot velika osebnost z neznansko duhovitostjo, humorjem, ki nima primerjave, čeprav poznam Filetov in Gradišnikov humor iz mladih let in neizmerno Marušičevo duhovitost, a ti si bil izjema – kot si nam bil izjema kot pesnik in slikar, ki je v slikarstvo prinesel nov duh in kolorizem, nekako »rustikalen«, a povsem izviren, avtentičen, nekako divji, »fauve«… Skupaj smo ti sledili na razstavah, z veseljem sem odprl tvojo prvo predstavitev v Obalnih galerijah. Bila sva skupaj tudi v New Yorku, s kakšnim zanimanjem, s skrajno strastjo in poželenjem po vsem novem sta naju s sinom Pavletom vodila po avantgardnih razstaviščih in galerijah…
Bil si in si za nas še vedno najčistejša duša – Pesnik, močnejši, kot sem večkrat rekel, od očeta. Zdaj si nas, vse prekmalu, zapustil, a boš ostal – kot »svetlolas orjak« – v slovenski poeziji.
V srčnem prekatu telefon, ki kliče iz trebuha poležanih trav, v onemelo onostranstvo… Igra rentgeniziranih, zvenečih žarkov iz aort, ki se stopijo v lepko kepo sanjske ptice… Da te na koncu ulic dohitim, da slišim zvok glasov, ljudi, ki govorijo o nebesih…