Novele Jezerske pokrajine dajejo vtis, da si mojster drobne skice, pogosto prežete z naravo in posameznikovo sposobnostjo videnja in doživljanja nje, prizadeva za sožitje obeh členov. Narava sama po sebi je za Walserja sinonim za brezkončno lepoto, srečo, ljubezen, popolnost. Z neusahljivimi, nepredvidljivimi in večno spreminjajočimi se lepotami je tista, ki osmišlja posameznikov obstoj. Človekov vstop vanjo pa lahko pomeni predvsem dvoje: bodisi njegovo globoko prežetost s tovrstnimi občutji, kar ga osrečuje, bodisi grob, destruktivni poseg vanje zaradi njegove nemoralnosti, nizkotnosti in bizarnosti. Četudi so v slednjem smislu pogosto v ospredju eksistenčna vprašanja, večkrat pregnetena s pogubnimi zgodovinskimi dogajanji, kot je na primer začetek vojne, tak poseg v primerjavi z visoko opevano lepoto narave deluje smešno in tragično hkrati, s čimer postavlja pod moralni vprašaj človeka kot takega. Seveda ni naključje, da gre pri ponesrečenem sožitju narave in človeka za umetnika, ki to dvojnost, visoko lepoto prve in nizkotni vdor vanjo drugega, doživlja še intenzivneje in še bolj tragično. Natančneje, po Walserju je šele občutljiva umetniška duša zmožna na primer med nedolžnim sprehodom doživljati večini ljudi nedostopno, presunljivo lepo in bogato poezijo čudes narave ter se z njo povzdigniti v višave, hkrati pa je, na pogled paradoksalno, ta ista duša ob bolečem občutenju »vdora realnosti« v naravo zmožna ljubezen do nje že v naslednjem trenutku zamenjati za ljubezen do domovine. Prav zadnja novela, z naslovom Hans, je po ljubezenskem, skoraj erotičnem doživljanju narave z v nepovratno tragiko zazrtim koncem izrazito čehovljanska – in hkrati izrazito walserjevska.
Takšna je poleg Sprehoda tudi Študija narave, v kateri pisatelj doživi tako rekoč vulkanski izbruh opevanja življenja okrog sebe, od ode dežju, ki s svojo prečiščujočo močjo bogati zrak, občutja barve in celo avtomatiziranih zvokov železniških tirov oziroma prihoda vlaka na njih, specifičnega zaznavanja razlik med mestom in vasjo pa do čudovitih gibov in očarljivih linij plazu ter s tempeljsko poduhovljenostjo doživljenega gozda. Prav vstop v gozd je ob pogosti prisotnosti meditativne jezerske gladine eden izmed vrhuncev Walserjevega opevanja narave, ki ne le vzbuja eksistencialistična vprašanja, ampak se zdi, da celo sugerira odgovore nanje. Kot tak bi s svojo vzvišeno patino in sentimentalno samozagledanostjo deloval anahronistično, če ne bi prečiščeni zanos in nenavadna globina doživljanja, podpirana z neusahljivo umetnikovo domišljijo, pripovedi povzdignila v nadčasovno in nadkrajevno dimenzijo. »Iz osamljenosti se tik pred mano pojavita rojstvo in smrt, zibelka in grob. Medtem ko nad glavo zaslišim šumenje, si predstavljam, da sta življenje in umiranje, začetek in konec prijateljsko povezana. Ob starcu stoji otrok. Cvetenje in venenje se objemata. Izvor se poljublja z odhodom. Začetek in konec se z nasmehom rokujeta. Pojavljanje in izginjanje sta eno in isto. V gozdu je vse razumljivo. Ah, ko bi le mogel kdo večno živeti in večno umreti.«
Pri Walserjevem pretežno avtobiografskem pristopu, ki njegove jezerske pokrajine umešča tako v Švico kot izven nje, gre torej za večni konflikt (v naravo zagledanega) umetnika s svetom okrog njega, ki pa je – v goethejevskem jeziku – bližji samouničevalski neprilagodljivosti Wertherja kot pa pomirjujoči dejavni interakciji z njim, ki je določala Wilhelma Meistra.