Da so baročne tehnike in klasicistični duktus komplementarno, ne pa drzno nasprotje, se je pokazalo v prav sijajno igrani izpeljavi prvega stavka Mozartovega Klavirskega koncerta št. 25 v C-duru KV 503, kjer se muzika vzpenja iz druge orkestrske teme in njenega imitacijskega podajanja med glasbeniki, torej značilne baročne tehnike. Pred dvema stoletjema je obstajala tudi navada, da se na koncertih igra vsakič nova glasba, da ji občinstvo pozorno sledi in se do nje dejavno opredeljuje, kar je do danes v okoljih klasične glasbe nekako utonilo v pozabo. Da je Greilsammer tokrat za izvedbo izbral tudi Sciarrinovo kratko delo, ki niti ni radikalna glasba, je bolj kot drzna poteza pravzaprav rahljanje koncertne ritualnosti in obujanje prvinske narave koncerta kot živega stika s prej še nedoživetim.
Nič radikalnega ni bilo niti v gostovi izvajalski metodi. Točke iz Rameauejevih oper je sestavil v kratko suito in v njej razvil močan sinkopiran plesni pulz ter zgodbo nato učinkovito speljal k Haydnovi Simfoniji št. 88. Tudi tu Greilsammerju ni šlo za poglabljanje v fakture, barve in linije, marveč je simfonijo veliko bolj ovil okoli njene vzkipljive dinamike in neusahljivega utripanja. Globlje v glasbo se je odpravila druga koncertna polovica. Najprej v popolno miselno zbranost s Sciarrinom. Njegov Avtoportret v noči je dal marsikaj, kar je Greilsammerjeva interpretacijska sproščenost drugod vzela – fina zvočna odstiranja in senčenja. Sproščen je bil tudi Mozartov koncert. Pa vendar se je iz lahkotnega podajanja fraz nekajkrat izvila tudi močno pomenljiva glasba in tako se je solistova lastna kadenca ob vsem komedijantskem preobračanju klasicističnih vzorcev nekajkrat umaknila daleč od virtuoznosti, v meditacijo o Mozartovemu jeziku. Greilsammer je bil sicer predvsem igriv solist, takšna je bila njegova artikulacija, deloma ohlapna, na petkovem koncertu nekajkrat tudi precej neizdelana, a v vsakem hipu živo prezentna, igral se je z drobnimi svobodnimi odmiki od zapisa, in preko živahnega muziciranja razvil tudi pravi stik z orkestrom. Filharmoniki so z njim zazveneli v jasnem in osredotočenem tonskem oblikovanju. Kljub kar nekaj izstopajočim solističnim partijam velja tukaj zapisati ime oboista Mateja Šarca, ki je kratek solo v Mozartovem koncertu oblikoval v svetlo in pozorno razprto linijo.
Greilsammerjev prispevek filharmonični sezoni niso bile temeljito pripravljene izvedbe, saj smo sploh Mozartov koncert slišali tudi že v bolj celovitih interpretacijah. Gostova drža do glasbe je bila pomenljiva bolj v svojem načenjanju obredne predvidljivosti, koncert je bil prebujen in bolje bi bilo, če ga Filharmonija ne bi razlagala kot drznost in bi si ga raje vzela za normo in zgled.