Ne skrivam, da sem se ob njegovem političnem propadu oddahnil. Pri čemer njega kot osebo pravzaprav obžalujem. Lahko bi se v zgodovino zapisal kot eden velikih Slovencev, pa se to ne bo zgodilo, pa čeprav bo še kdaj poskusil vplivati na to, kaj naj piše v zgodovinskih učbenikih. Sled njegovih slabih dejanj je namreč mnogo daljša od njegovih dobrih. Janša dvajset let na očeh vseh državljanov zlorablja oblast in jim ob lastnem primeru pripoveduje, da sodišča obstajajo za to, da preganjajo male, ne pa velikih lopovov. Dvajset let daje zgled, kako se brezobzirnemu, nedemokratičnemu, ljudomrznemu in maščevalnemu oblastniku preostali ljudje bodisi dobrikajo ali umikajo s poti. Dvajset let uči posnemovalce, kako je mogoče brez posledic podtikati svojim nasprotnikom lastna nečastna dejanja in laži. Dvajset let razglaša svoje prijatelje in zaveznike, ki se mu za hipec upajo oporekati, za izdajalce, fašiste, lopove in bebce.

Razmišljam, zakaj se dejstvu, da smo se rešili Janše, posveča razmeroma malo pomena. Mogoče zato, ker cilj, potem ko je dosežen, preneha biti pomemben? Ker potem, ko se sesuje hrib, ki ti je zastiral pogled, za njim zagledaš novo goro in nato še eno in tako naprej vse do konca življenja in sveta in vesolja? Morda zato, ker se ni lepo veseliti tuje nesreče in brcati v nekoga, ki leži na tleh? Ali pa mnogo bolj pragmatično zato, ker vlada prepričanje, da Janša tudi tretjič ne bo pregnan na Sveto Heleno, temveč na Elbo, s katere se bo zmagoslavno vrnil?

V pismih prijateljev prebiram svarila pred predčasnimi volitvami. Nova oblast se bo zapletala v medsebojne spopade, pravijo, in si do volitev ne bo obnovila ugleda med volilci, morebitne nove stranke, ki bi zapolnila prazen prostor na levici, še ni od nikoder in bo za pripravo na volitve potrebovala več časa, Janševi volilci pa še naprej neomajno zaupajo svojemu vodji in bodo strumno odkorakali na volišča. Razočaranje in apatija bosta druge volilce zadržala doma in prav lahko se zgodi, da bo Janša vsaj relativni, če ne absolutni zmagovalec. In potem ni več prepreke za njegovo vzpostavljanje druge republike.

Tako razmišljanje temelji na domnevi, morda celo prepričanju, da lahko petina volilcev, ki vsakokrat podpre Janšo, odloči, kdo bo vodil državo. Pomeni, da menimo, da so preostale stranke nesposobne, da bi volilcem prikazale programe, zaradi katerih je vredno oditi na volišča, in da bo ponovno njihovo glavno geslo: ali mi ali Janša, pa čeprav so jim protestniki v zadnjih mesecih jasno očitali: vsi ste enaki. Nekatere nove »potrditve« na staro podlago se že kažejo: novi predsednik parlamenta, ki ne mara Romov v svojem mestu, ali kandidatka za obrambno ministrico, ki bi hotela imeti vojaško škofijo za peščico vojakov in ki ni hotela prekiniti pogodbe o nabavi oklepnikov, njen naslednik v Janševi vladi pa je to zmogel. Geslo, da je treba na volitve zato, da ne bo zmagal Janša, res ne bo zadostovalo.

Lahkotna razmišljanja o Janševi nadaljnji politični karieri tudi govorijo za prepričanje, da odstavljeni predsednik vlade za svoja dejanja nikoli ne bo odgovarjal. Da je vseeno, če ga kot vrhovnega šefa združbe, ki je vpletena v korupcijsko afero, omenjajo sodišča treh držav, in da tudi zadnja prepričljiva obtožba komisije za preprečevanje korupcije ne bo doživela epiloga na sodišču. Da bo še naprej ostajal nedotakljiv, obtožbe proti njemu pa bodo zastarevale ali pa bodo umaknjene zaradi napak v postopku. Verjamemo sicer, da bodo na Finskem obsojeni ljudje, ki so podkupovali slovenske politike, obenem pa mislimo, da v Sloveniji ne bomo nikoli našli prejemnika teh podkupnin. In bojimo se tudi, da bo Janša, ko bo zaradi pomanjkanja dokazov odkorakal z raznih sodišč, v očeh strankarskih veljakov utegnil ponovno postati sprejemljiv za sklepanje zavezništev.

Janša nima veliko možnosti, da bi na prihodnjih volitvah sam zbral absolutno večino; za oblast mu je potrebna koalicija. Kdor napoveduje, da na prihodnjih volitvah lahko ponovno zavlada, predpostavlja, da se bodo obstoječe stranke požvižgale na deklarirano načelnost, zaradi katere so se bojda umaknile iz sedanje vlade. V nekaterih državah imajo v parlamentu tako ekstremistične stranke in tako pokvarjene, korumpirane ali nedemokratične voditelje, da so ostale stranke javno razglasile, da z njimi ne bodo nikoli sklepale koalicij. To bi morale v primeru Janše razglasiti stranke, vključno s tistimi, ki prihajajo: nikoli z Janšo. Kajti če bi se odločile, da z njim ne nameravajo sodelovati v nikakršnih pogojih, če bi ga torej izobčile za vse večne čase, bomo imeli mir pred njim.

Ampak tudi volilci se bomo morali sprijazniti, da ne moremo zahtevati samo kristalno čistih novih obrazov, ker naj bi že neznatna senca pomenila, da je tak posameznik enak kot Janša. Ni res, da so vsi isti, Janši pa sploh ni nihče enak.

Z Janšo bomo opravili, ko bomo prepričali sami sebe, da smo z njim opravili. Potem ko bo dokončno na Sveti Heleni, si bomo oddahnili. Njegov odhod s politične scene seveda ni edini pogoj, da se Slovenija spremeni na bolje. Je pa nujni.