Vedno sem imela svoj svet

Svoje celotno ustvarjanje, razpeto čez skoraj šest desetletij, je posvetila likovnemu opremljanju otroške literature. Obogatila je preko sto slikanic in knjig, pogosto pa je sodelovala tudi z revijama Ciciban in Cicido. Najmlajši so jo najbrž vzljubili predvsem zato, ker ni nikdar podcenjevala njihovega okusa, saj jim je vselej nudila s slikarskim znanjem podloženo vizualno prefinjenost. Svojim ilustracijam je dajala pečat predvsem s poetičnostjo, nežnostjo, ljubkostjo in eleganco, a vselej se je našel prostor tudi za otroško igrivost. Mnogi v njenih delih vidijo odtis večnega otroštva. Marlenka Stupica, ki se uvršča med naše najvidnejše predstavnike ilustratorskega žanra, kar potrjujejo številne domače kakor tudi mednarodne prestižne nagrade, je nehala ilustrirati pred desetletjem, a ohranja željo po tem, da bi po malem še vedno kdaj ustvarjala.

Starši so ohranili nekaj takih risbic. Mislim, da jih imam še vedno spravljene v neki stari mapi. Zdi se mi, da so bile prve risbice podobne vsem, ki jih lahko nariše majhen otrok: črte ter zametki človeških in živalskih oblik. Kmalu pa sem vse bolj vidno izrisovala človeške like. V zgodnjem otroštvu, s prihajajočo domišljijo, sem si začela izmišljevati pravljice in jih risala, saj pisati še nisem znala. Pravljične prizore sem si predstavljala sama, saj resnično še nisem poznala nobene otroške knjige, česar si danes, ko jih je toliko, niti ne moremo predstavljati. Sčasoma so se sicer začele pojavljati, a so bile še vedno redke. Oboževala sem jih, še posebej pa slike v njih. Ne vem, če sem poznala kaj bolj osrečujočega, kot je bil občutek, ko sem jih prelistavala. Ni mi pa nikoli padlo na pamet, da bi karkoli prerisovala, saj sem imela svoj svet. Tudi pravljice, ki so mi bile znane iz pripovedovanja, sem slikala po svoje. Bil je svet igre in domišljije.

Pesnika Otona Župančiča žal osebno nisem poznala. Uganke mi je še kot zelo mladi začetnici ponudila v delo založba Mladinska knjiga. Ob izidu sem bila zelo razočarana, saj so mi v tiskarni vso črtno risbo prerisovali, in to nesprejemljivo slabo, pa še nekaj strani so mi zamešali. Kasneje sem ilustrirala še Župančičeve Mehurčke ter Ciciban, Ciciban, dober dan, ko sem doživela podobno slabo tiskarsko izkušnjo, a smo ob ponatisu to popravili. Kot zadnje sem ilustrirala prav tako Župančičeve Vesele pesmi piskamo. Lahko pa povem, da sem osebno spoznala denimo pesnika Iga Grudna, ko sem delala knjižico Na krasu, a imam nanj žalosten spomin, saj sem ga obiskala v bolnišnici v zadnjih dneh njegovega življenja. Preko založbe Mladinska knjiga sem se srečala tudi z Leopoldom Suhadolčanom, ki me je povabil, da bi ilustrirala slikanico Krojaček Hlaček, še posebej dobro pa sem poznala pisateljici in urednici Kristino Brenk in Elo Peroci.

Kristina Brenk je bila nekaj posebnega. Bila je svetovljanka in širokega duha. Nikoli mi ni vsiljevala svojega mnenja ali kaj določenega zahtevala in pričakovala. Je pa v njenem času obstajala posebna komisija, ki je morala odobriti ilustracije, primerne za objavo. Ta je ocenjevala likovno kakovost, ni pa določala, kaj se sme in česa se ne sme risati. To je bila skupina naših najboljših starejših umetnikov, ki je nekako nadomeščala delo sedanjih likovnih urednikov. Kristina Brenk namreč ni hotela sama odločati o umetniški vrednosti slik. Komisija je moje ilustracije na srečo vedno odobrila.

Do prvih objav ilustracij sem prišla na najbolj pogost način, tako kot večina mladih ilustratorjev. Opogumiš se, ogovoriš kakšnega urednika in mu pokažeš nekaj primerkov svojega dela. Meni je takoj uspelo pri reviji Ciciban. To je bilo še pred urednikovanjem Kristine Brenk. Ko je prišla na založbo, je prevzela uredništvo za otroško književnost. Najbrž je videla kaj mojega v Cicibanu in me takoj povabila na pogovor in potem se je vse začelo…

Ne bi se strinjala, da je Pika Nogavička ena najpomembnejših postaj v mojem opusu. Veliko priljubljenost te knjige pripisujem besedilu, zabavnemu in napisanemu po godu otroške želje po sproščenosti in svobodi. Za svoj način dela tu nisem našla tiste zagonetnosti, ki me privlači pri drugih besedilih. Sem se pa ob branju tudi sama zelo zabavala. V prvotni obliki sem jo risala že davnega leta 1957.

Profesor France Mihelič je bil predavatelj za risanje, ki je bilo naš osnovni predmet v prvem in drugem letniku akademije. Boljšega pedagoga si ne bi mogli želeti. Še vedno sem mu hvaležna za vse, kar nas je naučil ter tudi s strogostjo in zahtevnostjo znal potegniti iz nas. Tu ni šlo za vpliv njegovih del, ampak za naše optimalno obvladovanje risbe same po sebi, prikazovanje oblik ter svetlobe in sence na njih, za trd trening opazovanja, in na podlagi vsega tega iskanje svojega osebnega izraza. To je bil čas neprestanega intenzivnega risanja in študiranja človeškega telesa, obrazov, pogledov in gibov z različnih strani na živih modelih. Vse to je sicer sodilo v program, a profesor je bil neizprosen in nas je »gnal« preko običajnih standardov. Iz nas je hotel priklicati maksimum. Ker smo bili vsi pripravljeni, da se čim več naučimo, smo ga z veseljem poslušali, še posebej, ker je bil nadvse duhovit.

Pri nas se je po vojni začelo vse precej na novo. Imeli smo nekaj zelo dobrih ilustratorjev starejše generacije, mladi pa smo se nakapljali vsak po svoje in na nas se je osredotočila novoustanovljena založba, Mladinska knjiga. Tu smo se bolj ali manj zbrali vsi. Ta založba je usodno vplivala na razvoj slovenske ilustracije. Z leti je začela širiti svoj program in zgodilo se je, da so se v njej zaposlili novi ambiciozni uredniki. Pri tem imam seveda v prvi vrsti v mislih že omenjeno Kristino Brenk. Kvalitetna slovenska otroška knjiga ji je pomenila poslanstvo in za to se je borila, včasih ob zelo hudih težavah, dolga leta svojega urednikovanja. Kaj vse je v tem času dosegla in kaj še danes posledično pomeni njeno delo, se v kratkem opisu niti ne da povedati. Z novimi zamislimi, svežino in visoko profesionalnostjo so se zvrstili njeni nasledniki. Prav vsi pa so se pri tem borili z različnimi težavami in problemi v založbi ter zunaj nje.

Prva leta po vojni to ni bilo mogoče. Meje so bile zaprte, potovati ni bilo možno, tudi uvoza ni bilo. Na razpolago smo imeli samo reprodukcije starih del v predvojnih knjigah. A počasi so se razmere izboljšale.

Da, to je neka specifika, značilna za naš prostor, drugje je nisem opazila. Dolgo je trajalo, tako rekoč vse do danes, da je prišlo do spoznanja, da je knjižna ilustracija predvsem likovno delo in zaživi le, če daje prednost likovnim zakonom, ne pa zgolj pojasnjevanju besedila. Zaradi nepoznavanja te zvrsti in ožjih pogledov se je tako rodil predsodek, da ilustratorja pri delu ovira besedilo, ker se mora ozirati nanj. Sama mislim, da motiv iz literature ne more biti nobena ovira za likovno izražanje in lastno izpovednost, ki nastajata na povsem drugih osnovah. Motivi iz pravljic, mitologije, Biblije in drugih zgodb so prisotni v likovni umetnosti že od nekdaj in to v številnih vrhunskih umetniških stvaritvah. Zvestoba pripovedi ne pomeni odvisnost, ampak je vključena v slikarjevo kreacijo. Že večkrat sem ponovila, da pripovednost ni edini in glavni namen dobre ilustracije. Zgodba je kot libreto za razmišljanje o kompoziciji, barvnih, tonskih in prostorskih sorazmerjih ter neskončno polje za razdajanje lastne imaginacije. Gotovo pa ilustratorji, posebno na svojem začetku, lahko podležejo preveliki pripovednosti, kar se je imenovalo s podcenjujočim izrazom »ilustrativnost«. Zdaj se pogledi že spreminjajo, saj ponovno dobivamo odlične kritike strokovnjakov, ki postavljajo drugačne kriterije kot tisti v preteklosti ter odpravljajo stereotipe.

Tega ne bi znala povedati, saj ta vlak še ne vozi dovolj dolgo. Ne vem, kaj se pri našem delu na splošno šteje kot napredek, saj v likovnem izražanju glede na časovna obdobja napredka ni. So samo dobre in slabe slike. Res pa se pojavljajo daljša in krajša zgodovinska obdobja, ki so bolj ugodna za ustvarjalnost nasploh. Umetnost in ustvarjalnost se razvijata in izboljšujeta le do zgornje meje človekovih sposobnosti in nič več.

Vedno me je mikalo, da bi se kdaj preselila na velik format, a za to bi potrebovala večji prostor, za kar ni bilo priložnosti. Vendar pa to ni bil glavni vzrok. Delo, ki sem ga opravljala, me je povsem posrkalo in ponudb za knjižno ilustracijo je bilo ogromno, roki zahtevni in moja ljubezen do malega formata prevelika. Prihajala je iz mojega otroštva. Sicer pa, ali ima to, da sem akademska slikarka, opraviti samo z velikim platnom?

Njihova nenavadnost in skrivnostnost, psihični stimulans, prikaz skritih občutenj, ki so lastna vsem, slutenj skritih pomenov, ki jih še posebej zazna otrok in spodbujajo željo po raziskovanju, ta pa spodbuja ustvarjalnost. Poleg tega ponujajo neomejene možnosti za izražanje likovne fantazije. Lahko se tudi vprašamo, zakaj si vsak otrok zvečer zaželi pravljico. Mislim, da zato, da si pred spanjem pospravi in poteši dušico.

Ne vem. Morda jo imamo ohranjeno bolj ali manj vsi. Mogoče pa imam sama ohranjeno nekoliko močneje izraženo imaginacijo.

Zagotovo to ni bil moj prosti čas, saj sem trdo delala dneve in noči. To delo ni bilo, vsaj ne zame, prijazen konjiček, saj ima drugačne zahteve kot hobiji.

Ljubezni do tega dela mi ni nikoli zmanjkalo. Sem pa kdaj doživela kakšno krizo v raznih osebnih okoliščinah, ki mi je začasno vzela sposobnost izpovedovanja.

Samo v srednji šoli, ko sem razmišljala o študiju medicine, toda ko se je bilo treba dejansko odločiti, je pretehtala želja po slikanju.

No, na to sem deloma že odgovorila ob vprašanju, kaj me je v pravljicah tako privlačilo. V odgovoru na vprašanje, kaj morajo in česa ne smejo vsebovati besedila, da se jih lotim, pa bi ponovila prav tako neko svojo izjavo iz prejšnjih časov. Odločam se za besedila, ki po motiviki ustrezajo mojemu likovnemu in domišljijskemu svetu. Besedila so lahko vrhunska, a če v njih ne najdem dovolj izzivov za ta specifični svet, se bom raje odločila za takšna, ki mi to omogočajo.

Napisala sem še nekaj drugih pravljic, a z njimi nisem bila zadovoljna. Nikomur jih nisem pokazala. Slikanico Čudežno drevo pa sem že davno pred izidom naskicirala vzporedno s tekstom in je potem nekaj let ležala v predalu. V tem času sem morala izpolniti veliko drugih projektov. Potem sem jo nekoč le pokazala uredniku Niku Grafenauerju, ki jo je v celoti z veseljem sprejel. Nato sem jo dokončno realizirala. Zatem me je ponovno čakalo ogromno drugega dela, tako da ni bilo časa razmišljati o nadaljnjih idejah za besedila. Kaže, da mi je pri izražanju slikanje bolj pri srcu kot pisanje.

V domišljiji že, a opazovanje realnosti je zelo pomembno, ker ti nudi povratno vrednost, in kar je skoraj neverjetno, »prepesnjenje« in poetiko v sliki.

To je po očetu, ki sicer nikoli ni risal, podedovana lastnost in morda tudi njegov vpliv. Ko sem bila otrok, sva skupaj opazovala različne rastline, njihove detajle, pripovedoval mi je o njih in me naučil njihovih imen. Pa tudi sama sem poleti posedala na kakšnem travniku in jih preiskovala. Vse življenje sem se rada obračala k naravi. Temeljito. Ko sem slikala prizore v Palčici, sem na primer imela v vazi kostanjev cvet. Več dni sem ga natančno risala, do vseh drobnih detajlov v čašicah. Potem šele sem ga poenostavljenega in preformiranega uporabila v sliki. Na isti sliki so tudi majski hrošči. V velikem kozarcu sem imela in z listjem hranila živega hroščka, ga opazovala v raznih položajih in bil je model za vse hrošče na tej sliki. Potem pa sem ga izpustila. V mnogih drugih knjigah je še marsikaj, kar je vzeto iz narave. V Kresnici podnevnici sem upodobila travnik, napolnjen z različnim cvetjem, ki sem ga prej tudi resnično videla. Na sliki pa sem vse te rože, vsako posebej dobro preštudirano, skomponirala v likovni ritem.

Da, drži, a to ni bilo pravilo. Ob začetku imam določeno predstavo o sliki. Na izbran motiv prenašam svoje likovno videnje. Najprej se lotim razporejanja elementov. Potem začnem po svoji prvotni zamisli komponirati. Urediti je treba sorazmerja in odnose med prostorskimi liki in prostori med njimi. Iz začetne zmede in prenatrpanosti moraš s prestavljanjem in eliminiranjem doseči najboljšo harmonijo. Ogromno zmečem ven in šele potem pride do poenostavitve. Gledalec ne ve, kakšna bitka je pripeljala do nje. Zelo zanimiv pa je pri tem pojav, da se pri izčiščevanju nehote prikrade v sliko skrivnostnost in nadrealnost. Ta prinaša ob nadaljnjem slikanju vedno več novih elementov nerealnosti, saj eden prikliče drugega, nizajo se presenečenja in delo poteka vse lažje. Ko opazim, da se je v sliko prikradla nerealnost, pravljičnost, šele vem in spoznam, da sem pravilno in dokončno skomponirala. To je verjetno tista »nadgradnja«, ki je soodvisna, sopomembna ali celo istovetna z izpopolnjenostjo vidnega dela slike. Proces je lahko zelo dolg, lahko pa se zgodi, da je hitro izpeljan. Menim, da imajo drugi likovniki vsak svoj način dela, ki jih pripelje do rešitev.

Ko gledam nazaj, se spominjam, da nisem imela posameznih vzornikov, pač pa sem zelo občudovala lepoto nekaterih zgodovinskih slogov, ki sem jih preučevala in so se potem spojili z mojo osebno opcijo. Vedno pravim, da je bila to moja »učna doba«. Ta način sem nekje okrog leta 1970 opustila in opazila, da se je v mojem delu začel prikazovati bolj oseben slog. Torej bi lahko rekla, da sem takrat »našla samo sebe«. Nagibati sem se začela k poetičnosti in nadrealnosti. Tedaj so se odprla vrata v neštete nove možnosti. Kaj pa je vplivalo na spremembe v mojem slogu, se nisem nikoli zavestno spraševala.