Naslovna junaka filma sta medved Ernest in miš Celestina, antropomorfna prebivalca sveta, ki ga naseljujeta dve populaciji – medvedja (ta živi na površju) in mišja (ta naseljuje kanalizacijo oziroma podzemlje). Skupnosti živita strogo ločeno, druga do druge pa gojita zgolj strah, predsodke in odpor. To se kaže predvsem v preverjenih pedagoških prijemih, s katerimi miške že od malega strašijo z velikimi in nevarnimi medvedi (pouk poteka v stilu »kdo se boji črnega moža«), male medvedke pa svarijo pred gnusno mišjo golaznijo (»če ne ubiješ prve, jih bo sledilo še sto«). In kot je v navadi, tudi omenjeni skupnosti od posameznikov zahtevata konformizem, tisti posebneži, ki odstopajo od ustaljenih norm in navad, pa se slej ali prej soočijo z disciplinskimi ukrepi. Tako seveda ne preseneti, da prijateljstvo med bohemskim glasbenikom s površja in nadarjeno slikarko iz podzemlja zbudi jezo in ogorčenje, kar v končni fazi pripelje celo do procesov na obeh sodiščih.
Poleg tem, ki se zdijo skorajda obvezne v zgodbah namenjenih otrokom (dobrota, poštenje, pravo prijateljstvo itd.), je scenarist Daniel Pennac v film vključil tudi teme, kot so socialne in ekonomske razlike, s čimer je zgodbo v precejšnji (in za otroke primerni) maniri aktualiziral. Naivnost na vsebinski ravni je omiljena še s številnimi humornimi detajli in pripovednimi meandri, film pa iz povprečja tako imenovanih družinskih filmov, dviguje tudi glasba, ki jo je napisal jazzist Vincent Courtois.
Glavna kvaliteta filma pa je vsekakor vizualna podoba, ki pride do polnega izraza v ročno izrisani 2D-animaciji. Likovna zasnova se je v veliki meri navdihovala pri ilustracijah Gabrielle Vincent, animacija sama pa je ohranila in na nekaterih mestih celo potencirala mehkobo originalnih akvarelov, ki s fluidnim prehajanjem iz ene scene v drugo spominjajo na zgodnje filme Joanne Quinn. Glede na dejstvo, da je bil del Rennerjeve ekipe tudi Serge Umé, specialist za barve, ki je med drugim sodeloval pri snemanju filma Skrivnost iz Kellsa (The Secret of Kells, 2009), ne preseneča, da so do izraza prišle pastelne in zemeljske barve, ki še potencirajo mehkobo risbe.
Čeprav bi lahko rekli, da so ustvarjalci uporabili 2D-animacijo na klasičen, celo nekoliko nostalgičen način, pa je film tudi (oziroma predvsem) dokaz neštetih možnost, ki jih ta tehnika ponuja inovativnim ustvarjalcem. Med sekvencami, ki se še posebej vtisnejo v spomin, je sekvenca prehajanja letnih časov – ta je mestoma povsem abstraktna in skozi prelivanje barv ustvari prepričljivo, skorajda otipljivo spreminjanje sveta na platnu.