Zato bomo najprej pogledali na sam konec albuma, kjer nam sporoča: »Nekateri ljudje pravijo, da je to samo rock'n'roll / Vendar se usede vate, v globino tvoje duše / Zato moraš vztrajati.« Niti ne novo spoznanje odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov, še zlasti ker Cave danes ne ustvarja več v ekstremnih življenjskih situacijah, prek katerih je znal globino bolečine povezati s perfekcijo. Prav to je bila tudi njegova velika prednost pred vsemi, s katerimi so ga tako radi primerjali. Nick Cave v zadnjem času ne postopa več naokoli in raziskuje – še vedno daje in jemlje ljubezen, le da, kot pravi, na veliko bolj pisarniški način. Na Push the Sky Away se namreč ni mogoče znebiti občutka, da ne gre za končne pesmi, temveč bolj za izsledke, ki jih je oblikoval postopno ter po metodi prečrtaj-dopiši spreminjal in dopolnjeval. Pesmi tako niti nimajo neke dokončne oblike, temveč so odraz danih občutkov v trenutku, ko jih je v studiu posnel z The Bad Seeds. S tem je vzpostavil variabilno časovno distanco do opazovanega »objekta«, ki jo bo lahko pozneje prilagajal ali spreminjal – kar je bilo opaziti že ob poslušanju promocijskega koncerta iz Berlina, kjer je »nedokončanim« vinjetam dodal še veliko več urejenega kaosa, kot ga je slišati na albumu.
Nick Cave nam da z novim albumom vedeti, da se je okoli njega spremenilo vse, zato je kot celota (in kljub minimalizmu) manj linearen od njegovih drugih projektov v zadnjem času, vštevši vzporedni kolektiv Grinderman – prav z njim je prečistil kanale, da je naredil prostor za trenutno melanholijo. V tej maniri se album tudi odpre (We Know Who U R, Wide Lovely Eyes), vendar prave barve in zanos dobi šele s »spoken word« pridigo Water's Edge, kjer njegov nagovor spremlja zlovešča violina Warrena Ellisa. Nasploh je na albumu klasični rockovski instrumentarij potisnjen v ozadje, skladbe dokaj izmuzljive in – z izjemo crescenda v Jubilee Street, ki pa ga že na koncu ulice, v podaljšku Finishing Jubilee Street, utiša z repetetivno kitaro in zadržano basovsko linijo – brez pravih vrhuncev. Na Push the Sky Away je v ospredje bolj kot sama zgradba pesmi potisnjena notranja atmosfera (Mermaids, We Real Cool). Že iz tega dejstva je mogoče razbrati, da nas Nick Cave s slabimi semeni tokrat prepričuje – in skoraj v celoti prepriča – z glasbenim zapisom, ki ni samo bolj tenkočuten, temveč v svojem jedru tudi bolj zapleten in večplasten. Osvobojen (samo)mučeniške avreole je namreč postal povsem vsakdanji – ne čisto povsem, ampak na svoj način.
