Leskovec je mladim marketingarjem predstavil delo njegove ekipe in aktualne projekte, s katerimi se ukvarjajo. Eden takšnih je razvoj zemljevidov aktualnih tem, ki se dogajajo po svetu, temeljijo pa na bazi milijonov člankov in drugih dokumentov, je pojasnil Leskovec in povedal, da študij na Stanfordu ne pomeni zgolj osredotočanja na eno področje, temveč vsi študenti dodiplomskih programov poslušajo tudi vsaj en računalniški predmet. Tako denimo sociologi znajo tudi programirati, s čimer njihovo delo lahko dobiva širše dimenzije v obliki računske sociologije.
Na vprašanje, ali ga z željo po študiju kontaktira veliko mladih iz Slovenije, je Leskovec odgovoril, da je interesa sicer veliko, mnogokrat pa se ustavi pri odločitvi, da bo treba zapustiti domovino in se podati v neznano. »Ampak v resnici je to povsem dobro, zato je dobra odločitev že kakšna poletna praksa,« je dodal mladi asistent profesor, ki je na Stanford pričel prihajati ravno s poletnimi praksami v študijskih letih, ko je še študiral na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Poudaril je, da se v Silicijevi dolini nihče ne pritožuje nad službo, saj vsi v njej uživajo, sicer pa se iz tega predela Kalifornije raje odselijo. Dolina je tako minuli mesec po dolgem času zabeležila rekordno število zaposlenih, je vedel povedati Sosič.
Znano je namreč, da je Silicijeva dolina močno povezana z industrijo, tako da znanje, ki ga skupaj s profesorji razvijajo študenti, roma v obstoječa podjetja ali pa nastajajo novi startupi. Univerza v njih dobi nekaj odstotkov in ko podjetja zrastejo, kot je denimo Google, se univerzi denar, ki ga je vložila v te študente povrne in lahko vlagajo v nove ljudi in razvoj novih znanj. »Gre torej za win-win situacijo, vsak ima dovolj,« je dejal Sosič.
Še več o povezanosti industrije z univerzo Stanford so člani študentske sekcije Društva za marketing Slovenije izvedeli na naslednjem obisku pri izumitelju Francu Rodetu in Zvonku Fazarincu, ki sta oba svoje začetke na ameriških tleh pričela v podjetju HP. Fazarinc, ki je tudi študiral na Stanfordu, je o začetkih Silicijeve doline povedal razloge, o katerih se po toliko letih zaostanka vse glasneje govori in jih izpostavlja tudi v Sloveniji. Gre namreč za potrebe gospodarstva po kadrih, ki bodo po končani fakulteti pripravljeni na delo v podjetju. Kot je povedal Fazarinc, so se s tem problemom soočala tudi kalifornijska podjetja, saj so morala diplomante najprej pol leta usposabljati za samostojno delo in jih »odučiti« zastarelih praks, ki so jih učili na univerzi. Podjetja so zato prispevala vsaka po milijon dolarjev, da so se približala univerzi in z njo gradila odnose, brez katerih Silicijeve doline danes ne bi bilo, je povedal Fazarinc.
Enaka zgodba bi morala doleteti tudi Slovenijo, sta se strinjala sogovorca, s katerima smo se srečli v domu za starejše v bližini Stanforda. Čeprav sta oba upokojena, sta namreč še vedno v stiku s Slovenci na univerzi, medtem ko novim tehnologijam ne sledita več tako zelo. Tvitata in fejsbukata ne, sta povedala v smehu, pa čeprav še vedno cele dneve preživita za računalnikom. Če se vrnemo nazaj k slovenskemu problemu pomanjkanja sodelovanja šolstva in gospodarstva, sta Rode in Farazinc prepričana, da so spremembe, ki se morajo odviti, na mladih. Obstajajo namreč profesorji, ki si želijo delati drugače, a ostajajo brez podpore, zato se nič ne spremeni. Farazinc je tudi spisal resolucijo, s katero bi se ti zagnani profesorji počutili manj ogrožene, a je ostala nekje v predalu, se spominja.
Mladi so med drugim izvedeli tudi o njunih začetkih in razlogi za pot čez lužo. Medtem ko je Fazarinc vedel, da bo imel v ZDA več priložnosti za raziskovanje, je Rodeta tja ponesla ljubezen in se je po opravljenem doktoratu nameravala vrniti v Slovenijo in raziskovati na domači univerzi. Danes ve, da je bila odločitev, da ostane v Kaliforniji, nekaj, česar ne bi mogel bolje narediti, je priznal.
Oba sta sicer v podjetju HP delala velike korake. Fazarinc je tako rešil problem, s katerim se je prej ukvarjalo nekaj univerz, pa mu tamkajšnji raziskovaci niso prišli do dna, za Rodeta pa je znano, da je izumitelj žepnega računalnika. »Dali so mi nalogo, naj naredim računalnik za računovodje. Hewlet je rekel, da mora biti žepni, pa smo izmerili njegov srajčni žep,« se je v smehu spominjal Rode, ki je žepni računalnik sestavljal iz komponent namiznega računalnika, da bi razumel, kaj vse računovodje potrebujejo, pa se je povezal z računovodji v podjetju. »Pomembno je povezovanje, prenašanje lastnega znanja v drugo področje,« je poudaril. Fazarinc je to označil kot dajanje možganov HP-jevim instrumentom. »Nihče drug ni znal narediti procesorja za žepni računalnik.«
In kako sta spremljala razvoj Silicijeve doline? Predvsem je spremenila svoj fokus, pravi Fazarinc. »Ne vidijo več razvoja v polprevodnikih, temveč se bolj usmerjajo v medicino in genetiko.«