Črne luknje je same po sebi precej težko zaznati, vendar pa jih z rentgenskim sevanjem izda njihova okolica. Z uporabo Nasinega teleskopa NuStar, ki so ga pred kratkim izstrelili v orbito, in vesoljskega observatorija Evropske vesoljske agencije XMM Newton je mednarodna ekipa opazovala visokoenergijske rentgenske žarke v okolici supermasivne črne luknje v osrčju bližnje galaksije.
Lansko poletje sta nekaj dni oba teleskopa hkrati sledila ogromni črni luknji v spiralni galaksiji NGC 1365. Galaksijo so izbrali, ker je relativno blizu Zemlji. Od nje je oddaljena »zgolj« 60 milijonov svetlobnih let.
»Prva nedvoumna meritev«
Izračunali so, da se črna luknja vrti skorajda s svetlobno hitrostjo, ki znaša 300 000 km/s. Gre za »prvo nedvoumno meritev« hitrosti vrtenja supermasivne črne luknje, je zapisal astronom Christopher Reynolds iz univerze v Marylandu. Reynolds sicer pri meritvah ni sodeloval, je pa o odkritju pisal v uvodniku znanstvene publikacije Nature.
Gigantske črne luknje po prepričanjih astronomov domujejo v sredini vsake galaksije. So izjemno goste, njihova gravitacija pa je tako močna, da jim ne more uiti niti svetloba.
Znanstveniki so jih sposobni zaznati s pomočjo rentgenskih žarkov, ki jih črne luknje oddajajo med »hranjenjem«. Podatek o hitrosti vrtenja črnih lukenj lahko strokovnjakom pomaga ugotoviti več o njihovi rasti.
Kako hitro pa se vrti črna luknja v središču naše galaksije? To je težko vedeti, saj galaksija v Rimski cesti ni tako aktivna kot tista, ki sta jo poleti opazovala teleskopa, je povedal vodja raziskave, italijanski astronom Guido Risaliti. Dodal je, da zaradi tega »naša« črna luknja oddaja le malo sevanja, zaradi česar je težko izračunati hitrost njenega vrtenja.
