Pier Luigi Bersani in Silvio Berlusconi, glavna protagonista italijanskih izrednih parlamentarnih volitev, nista brez skupnih potez. Oba sta rojena na severu države, dopuste preživljata na Sardiniji in so jima z leti izpadli lasje, le da »Il Cavaliere« to bolj ali manj uspešno prikriva z vsadki in tako konča s podobnostmi. Bersanijeva skrb za javno podobo je namreč zanemarljiva. Njegov nekakšen zaščitni znak je prežvečena cigara med ustnicama, nerad se pojavlja pred publiko in zna biti pri tem okoren, ne spremljajo ga politični, poslovni ali zasebni škandali, v časopisih pa je prisoten v tako imenovanem drobnem tisku in ne kričečih naslovih. Še najbolj opazna je bila lani njegova fotografija, ko je ob kozarcu piva v nekem pubu v Rimu pripravljal govor pred letnim srečanjem demokratske stranke, ki jo vodi od leta 2009.

Bersanijeve politične korenine segajo v nekoč vplivno italijansko komunistično partijo, čeprav je v tokratnih predvolilnih nastopih poudarjal predvsem svojo katoliško vzgojo. Rojen v družini avtomehanika in lastnika male bencinske črpalke v Bettoli blizu Piacenze v Emilii Romagni je bil v mladih letih ministrant, ki je domačemu duhovniku stopil na žulj, ko je organiziral stavko, s katero si je z vrstniki skušal izboriti delež iz velikonočne denarne nabirke vernikov. Pri zdaj že 62. letih se je na ta uporniška leta spomnil v nekem intervjuju, a očitno na njih ni bil najbolj ponosen, saj se mu je orosilo oko ob bolečini, ki jo je povzročil vaškemu župniku. Novinarju je še zaupal, da se v zrelih letih pri svojem družbenem ravnanju ravna po zgledu papeža Janeza Pavla II. Emilia Romagna res velja za rdečo deželo, a je tudi močno zaznamovana s katolicizmom in Bersani je študij filozofije na univerzi v Bologni končal z diplomskim delom še o enem papežu – Gregorju Velikem, ki je vodil Rimskokatoliško cerkev na prelomu v sedmo stoletje.

Od komunista do privatizacijskega guruja

Po kratkem učiteljevanju je Bersanija naplavilo v vode političnih profesionalcev, vidnejše položaje pa je začel prevzemati, potem ko se je komunistična partija leta 1991 prelevila v demokratsko stranko levice, ki se je na koncu preobrazila v sedanjo demokratsko stranko. Leta 1996 se je iz regionalne politike prvič preselil na nacionalno raven in v levosredinski vladi Romana Prodija prevzel gospodarski resor, da bi v kasnejših kratkotrajnih kabinetih D'Aleme in Amata vodil prometno ministrstvo. Berlusconijeva zmaga na volitvah leta 2001 ga je potisnila v opozicijske vode, preučevanje italijanskih industrijskih središč in pisanje knjig in političnih predlogov, da bi se tri leta kasneje presedel med poslance evropskega parlamenta in kot minister za gospodarstvo leta 2006 vrnil v drugo Prodijevo vlado. Iz tega obdobja se mu pripisuje sveženj privatizacijskih in liberalizacijskih ukrepov v gospodarstvu, ki so stresli privilegije tamkajšnjih prikritih kartelov, ki so držali roko nad dogajanjem od farmacije pa vse do časopisnih kioskov in celo taksistov.

Po drugem Prodijevem slovesu je naskočil vrh demokratske stranke, izrinil Daria Francesschinija z mesta sekretarja in novembra 2009 stopil na čelo opozicije. Gospodarska kriza in škandali, povezani s premierjem Berlusconijem, so stranko, ki je tonila v obrobnost, vrnili v središče političnega dogajanja, čeprav je Bersani deloval bolj kot nekakšna siva miš in ne karizmatični voditelj levice. Njegovo prislovično uporabljanje oguljenih fraz, kakršna je »ko dežuje, dežuje za vse«, bi si stežka predstavljali kot zmagovito formulo v svetu sodobne politike, kjer blesti medijsko odmevno nastopaštvo. Kljub temu pa mu je lani uspelo pri sestavljanju predvolilne koalicije premagati 37-letnega Maria Renzija, ki je kot morebitni kandidat levice na predčasnih volitvah obljubljal obračun s staro politično gardo ter tudi zategovanjem pasov pod taktirko tehničnega vladarja Italije Maria Montija.

Velika pričakovanja, skromen rezultat

Pier Luigi Bersani je decembra na svojevrstni volilni konvenciji levosredinske koalicije z okoljsko stranko SEL (Sinistra Ecologia Libertà) prepričljivo premagal Renzija in z 61 odstotki glasov postal skoraj zanesljivi zmagovalec že razpisanih izrednih volitev. Po bitki je lahko biti general, a tokrat vprašanje, ali je bil Bersani res prava izbira, ostaja odprto. Glede na javnomnenjske raziskave, ki očitno postajajo vse bolj nezanesljive, je imele levosredinska koalicija ob razpisu volitev občutno prednost, ki pa je na koncu skopnela do izenačenega rezultata z domnevno dokončno odpisanim Berlusconijem. Ocena, da so volilci, ki so etablirane politike kaznovali tudi z izjemno podporo komiku Beppeju Grillu, pahnili Italijo v novo politično in posledično gospodarsko krizo, je napačno. Bersani očitno ni bil človek, ki bi jih prepričal, da predstavlja rešitev za težave, v katere so jih družno v minulih letih spravljale tako leve kot Berlusconijeva že naravnost burleskna desna vlada.

Verjetni novi italijanski mandatar, ki pa bo kolikor toliko stabilno vlado težko sestavil že zaradi nezanesljivega partnerstva s koalicijskimi, a radikalneje levo usmerjenimi ekologi, Italijanom ni ponudil nič svežega. Žetoni, postavljeni na iste varčevalne in reformske ukrepe, na katere je stavil Monti, so bili zapravljeni, kar je s poraznim volilnim rezultatom občutil predvsem slednji. Evrofilstvo, ki ga plemeniti kratka poslanska izkušnja v evropskem parlamentu in izkušnje iz ministrskih svetov, ko je zasedal vladne položaje, tudi v Italiji ni v modi. In če je zunaj domovine Bersani praktično neznan, med rojaki velja vsaj za dolgočasneža, če že ne nedoraslega novim nalogam. Vzrok za to ni nekakšna zamera iz preteklosti, saj se je kot minister za gospodarstvo takrat dokaj pozitivno zapisal tudi med delodajalci. Analitiki ocenjujejo, da so pri njegovem zdajšnjem pohodu v vladno palačo pomembno vlogo odigrali sindikati, še posebej najmočnejši med njimi, nacionalna konfederacija CGIL. Ta volilna baza se je izkazala za preozko, da bi mu zagotovila trdno vladavino, saj mu je v svojevrstnem volilnem sistemu, ki bogato nagrajuje relativnega zmagovalca volitev le v spodnjem domu, odrekla prepotrebno večino v senatu.

Povolilna mora

Povečanje zaposlenosti žensk in mladih, hitrejši dostop do denarja za raziskave in razvoj, nižji stroški dela za drobno in srednje gospodarstvo, ki sta hrbtenica italijanske ekonomije, ter ostra protikorupcijska zakonodaja je volilni paket, ki so ga z Bersanijem kupili Italijani. »Ne moremo zmagati s pripovedovanjem pravljic, ker se na ta način ne da (kasneje) vladati,« je razlagal pred volitvami. Prej našteto je vseevropska pravljica, ki jo za lahko noč poslušamo pri večernih poročilih od Irske do Finske in od Švedske do Bolgarije. No, pravljice imajo srečen konec, Piera Luigija Bersanija pa tudi zaradi neprepričljivega volilnega rezultata čaka nočna mora.