V svet prek manjšinskih koprodukcij

Sprememba se je nanašala na slovenske manjšinske koprodukcije, torej tiste, pri katerih slovenski producent prek Slovenskega filmskega centra, ki mu odobri denar, sodeluje le z manjšim, 10-odstotnim deležem. Najslavnejša takšna koprodukcija je še vedno z oskarjem nagrajena Nikogaršnja zemlja v režiji Danisa Tanovića. Med slovenskimi producenti je pri največ manjšinskih koprodukcijah sodeloval Vertigo oziroma Emotion film, zato bo njegov vodja Danijel Hočevar še najbolje vedel, zakaj je ta sprememba v ustanovitvenem aktu Viba filma tako pomembna.

Sklep o spremembi akta o ustanovitvi filmskega studia Viba film, ki ga je vlada 6. februarja letos sprejela po hitrem postopku, po našem trdnem prepričanju že v izhodišču nasprotuje določbam Evropske konvencije o filmski koprodukciji, ki so jo sprejele države članice Sveta Evrope, med njimi tudi Slovenija, in pravi: »Evropska filmska dela, narejena v večstranski koprodukciji, so upravičena do ugodnosti, priznane nacionalnim filmskim delom na podlagi zakonodajnih določb in predpisov, veljavnih v vsaki pogodbenici te konvencije, ki sodelujejo pri tej koprodukciji.« To pomeni, da so vsi filmi, tako čisto slovenski kot tudi manjšinske koprodukcije, popolnoma izenačeni glede možnosti pridobivanja sredstev. Ker pa je sredstev za sofinanciranje filmov v Sloveniji že od ustanovitve samostojne države premalo, je slovenska vlada že pred desetletjem odločila, da se producentom, ki jim Filmski center, ali prej Filmski sklad, odobri projekte, omogoči tudi neodplačno uporabo – torej brez plačila – filmske tehnike in storitev, ki jih ima na voljo Viba film.

Tak status Vibe, ki za funkcioniranje ali tako imenovani »hladni pogon«, kot so plače in materialni stroški, prejema finančno subvencijo ministrstva, pristojnega za kulturo, je posebnost. Z vidika konkurenčnosti pa je razumljiv samo, dokler bo Viba brez kakršnih koli omejitev omogočala neodplačno uporabo filmske tehnike in storitev vsem filmom iz nacionalnega filmskega programa. Takšen način neodplačne uporabe filmske tehnike in storitev Vibe so doslej tudi tuji javni sofinancerji ter panevropski sklad za sofinanciranje filmskih koprodukcij Eurimages sprejeli z razumevanjem: tako imenovani »Vibin vložek« zato obravnavajo kot »public support«, javna sredstva, in ne kot »in kind«, vložek v tehničnih storitvah, čeprav bi kot tak moral biti opredeljen, pa ni – in sicer prav zaradi povezave s Filmskim centrom in dejstvom, da lahko neodvisni producent, če je njegov projekt izbran na razpisu centra, neodplačno uporablja Vibo.

V tem, da omenjena sprememba v ustanovitvenem aktu Vibe postavlja manjšinske koprodukcije v slabši oziroma podrejen položaj glede na pravice in možnosti, ki jih imajo producenti v primerjavi s pridobivanjem sredstev za »večinsko« slovenske filme. S tem je kršena tudi določba prej omenjene konvencije, ki govori o zavzemanju za razvoj sodelovanja med evropskimi državami na področju filmske produkcije in da na nacionalni ravni omogočamo krepitev koprodukcijskega delovanja filmarjev kot instrumenta kulturne raznolikosti in filmske kreativnosti. Sporna druga alinea 3. člena sklepa o spremembi ustanovitvenega akta Vibe namreč ni napisana v duhu podpiranja mednarodnega sodelovanja, pač pa to sodelovanje zavira s strogo finančno omejitvijo nudenja uslug in kapacitet Vibe manjšinskim koprodukcijam.

Če upoštevamo radikalno zmanjšanje proračunskih sredstev za filmski program, ki so bila za leto 2012 za skoraj 45 odstotkov nižja od tistih iz leta 2011, je dikcija sporne alinee strel v koleno, saj ne prispeva ne k rasti kulturnega sodelovanja ne h krepitvi avdiovizualnega sektorja kot tržne dejavnosti. Denimo, če bo Filmskemu centru zmanjkalo denarja za koprodukcije, Viba sploh ne bo mogla koristiti svojih kapacitet za namene koprodukcij.

Tega ne bi komentiral, saj ne spada niti na strani bulvarskega tiska, ampak na sodne klopi. Če bi to vsaj približno držalo, bi moral Igor Prodnik kot marljiv državni uslužbenec že zdavnaj reagirati in na vse te nezakonitosti ne le opozoriti pristojne, ampak tudi vložiti kakšno kazensko ovadbo. Ponavljam: noben film, ne večinsko slovenski ne manjšinska koprodukcija ne more uporabljati filmske tehnike in storitev Viba filma neodplačno, če tega filma prej na javnem razpisu ni izbral SFC. Prodnik tako ne le laže, ampak tudi insinuira, da je postopek izbire projektov na SFC netransparenten in očitno tudi nezakonit oziroma koruptiven, saj pravi, da slovenski neodvisni producent »prek Filmskega centra  izključno po vezah uredi koprodukcijo«. Zelo bi me veselilo, če bi gospod Prodnik pred sodiščem dokazal to svojo laž!

Raje bi poudaril, da so filmske koprodukcije Slovenijo še dodatno narisale na svetovni filmski zemljevid, saj so slovenski producenti kot partnerji sodelovali pri nekaterih zelo odmevnih celovečernih filmih. Tako je v slovenski manjšinski koprodukciji nastal tudi dobitnik oskarja za tujejezični film leta 2003, Nikogaršnja zemlja režiserja Danisa Tanovića, ki je bil poleg tega skoraj v celoti posnet v Sloveniji, in tako lahko govorimo ne le o kreativnih, ampak tudi o pozitivnih ekonomskih učinkih za Slovenijo in slovensko kinematografijo. Prav tako sta v slovenski koprodukciji nastala tudi dva nova celovečerna filma, Krogi srbskega režiserja Srdjana Golubovića, ki je prejel nagradi na dveh tako prestižnih filmskih festivalih, kot sta Sundance in Berlinale, in Epizoda v življenju zbiralca železa Danisa Tanovića, ki je na pravkar končanem Berlinalu prejel kar dva srebrna medveda. To so nagrade, ki spadajo v sam svetovni vrh in Slovenija je bila prav zaradi koprodukcijskih povezav del teh izredno uspešnih filmov. Uspešnih manjšinskih koprodukcij je seveda še cela vrsta, navsezadnje je takšen tudi celovečerni prvenec slovenskega režiserja Olma Omerzuja Mlada noč, ki je po uspešni svetovni premieri na lanskem Berlinalu nanizal vrsto mednarodnih nagrad in režiserja uveljavil v državi večinskega producenta, na Češkem, in po svetu.