Raul Castro namreč za razliko od svojega starejšega brata Fidela nikoli ni slovel kot mož, ki v javnosti stresa šale, ampak se je bolj ali manj togo držal vnaprej pripravljenih izjav. Po drugi strani pa ni bilo znamenj, da se bo na obzorju pojavil jasno določen odhod bratov Castro z najvišjih struktur v državi, ki sta jo vodila več kot pol stoletja. Ne nazadnje, kdo naj bi ju nadomestil?
Dva dni kasneje so prišli odgovori na obe dilemi. Raul Castro je s svojimi besedami očitno mislil resno, čeprav ne odhaja takoj. Potem ko je nacionalna skupščina v nedeljo potrdila njegov drugi petletni mandat na čelu države, je naznanil: »Ta mandat bo tudi moj zadnji.« Dejal je, da se bo leta 2018 poslovil v skladu z njegovim prejšnjim predlogom o omejitvi števila mandatov na največ dva in o uvedbi starostne meje za zasedanje političnih funkcij.
Poslavljanje generacije revolucionarjev
S tem se čez pet let ne obeta le konec vladavine bratov Castro, ampak celotne generacije zdaj ostarelih revolucionarjev, ki se je na oblast povzpela leta 1959. Fidel je državo vodil od revolucije do leta 2006, ko je zaradi pehajočega zdravja upravljanje države prepustil štiri leta mlajšemu bratu. Zadnje čase se je v javnosti pojavljal redko, je pa bil v nedelji nepričakovano na seji skupščine.
Raul je predsedniški položaj uradno prevzel leta 2008 in v prvem petletnem mandatu spodbudil nekatere reforme, ki kritikov sicer nikakor niso prepričale. Spodbujati je začel razvoj majhnih podjetij in dal več avtonomije državnim podjetjem. Nekaj več pravic je dal državljanom in dovolil uporabo mobilnih telefonov in računalnikov ter odpravil nekatere ovire pri potovanju v tujino. Stopil je v dialog s katoliško cerkvijo in odprl pot obisku papeža Benedikta XVI. V javnih izjavah se je zavzemal za to, da bi politične položaje pogosteje prevzemali mlajši in ženske. Čeprav se je lotil reform gospodarskega sistema, ki je temeljil še na sovjetskem pristopu, ves čas poudarja, da ne bo vpeljal kapitalizma, ampak bo krepil socializem. Je pa gospodarstvo morda pred novim izzivom zaradi bolezni venezuelskega predsednika Huga Chaveza, ki je glavni ekonomski zaveznik Kube in dobavlja poceni nafto ter druge oblike pomoči.
Kdo je novi drugi najvišji politik Kube?
Že pred napovedjo o odhodu leta 2018 pa so doma in posebej na tujem oprezali, kdo bi lahko bil bodoči voditelj Kube in ali bo ta prišel iz mlajših rodov. Za zdaj se zdi, da bo res tako. Na nacionalni skupščini so na položaj prvega podpredsednika nepričakovano imenovali Miguela Diaz-Canela, 52-letnega politika, ki pripada generaciji, ki je vse življenje preživela v Castrovem režimu. Diaz-Canel je s tem postal po rangu drugi politik države in bi prevzel vodenje države, če Raul Castro ne bi bil več sposoben opravljati dolžnosti.
Diaz-Canel je nekdanji vojak (zadolžen je bil za radijske zveze), po poklicu pa elektroinženir. Bil je voditelj zveze komunistične mladine, pa čeprav se je v mlajših letih ponašal z dolgolaso pričesko in poslušal Beatle, kar ni bilo najbolj v skladu z uradno politiko zavračanja vplivov iz kapitalističnih Združenih držav Amerike. Politični vzpon mu je uspel z vodenjem komunistične stranke v osrednji Kubi, nato pa je vodil provinco Holguin na vzhodu. Pred desetimi leti so ga sprejeli v ožje oblastne strukture, leta 2009 je postal minister za visoko šolstvo, lani pa eden od petih podpredsednikov. Posebej zadnje mesece se je izdatno pojavljal v medijih, ki so na Kubi trdno pod nadzorom oblasti. Med drugim je obiskal Venezuelo in izrekel podporo Chavezu.
»Ni povzpetnik in ni naključna izbira,« je dejal Raul Castro, ko je v skupščini utemeljil vzpon Diaz-Canela na visok položaj, ter izrekel priznanje njegovi »ideološki trdnosti«. »Je mnogo bolj prilagodljiv, kot je videti, je odprt za različnost in predvsem inteligenten,« je ameriški agenciji AP zaupal kubanski politik, ki Diaz-Canela pozna trideset let.
»Gre za zanimivo izbiro, ker Diaz-Canel ni karizmatična osebnost,« pa je dejal Alejandro Barreras iz Miamija, ki ima spletno stran za spodbujanje normalizacije odnosov ZDA in Kube. Dodal je, da gre po njegovi oceni »za osebo, za katero se zdi, da bi bolj sodila v politično senco« kot v ospredje. ba, agencije
