Na 85. oskarjevski ceremoniji, torej podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije, ki je potekala v nedeljo v hollywoodskem Dolby Theatre, se je znova ali spet enkrat pokazalo, da število nominacij ni nobeno jamstvo za dejansko osvojitev te najslavnejše in najbolj razvpite filmske nagrade na svetu: Spielbergov Lincoln je imel kar dvanajst nominacij, pristal pa je le pri dveh oskarjih, za najboljšo moško vlogo (Daniel Day-Lewis), na kateri sicer film skoraj v celoti temelji, in za najboljšo scenografijo (Rick Carter in Jim Erickson). Če pa je »glavni« oskar tisti, ki je namenjen najboljšemu filmu, potem je treba reči, da so ameriški filmski akademiki z Misijo Argo (oskarja so, kot je to pri najboljšem filmu v navadi, prejeli njegovi producenti Grant Heslov, Ben Affleck in George Clooney) nagradili tudi sam Hollywood, ki je Cii pomagal pri reševanju ameriških talcev v Iranu.
Enakomerna razdelitev nagrad
Misija Argo je osvojila še dva oskarja, za scenaristično adaptacijo knjižnega dela (Chris Terrio) in za montažo (William Goldenberg), toda po številu oskarjev ta film vseeno ni zmagovalec 85. ceremonije. To je namreč Pijevo življenje, ki je pospravilo štiri oskarje: za najboljšo režijo (Ang Lee), najboljšo fotografijo (Claudio Miranda), najboljše vizualne učinke (Bill Westerhofer, Guillaume Rocheron, Erik-Jan de Boer in Donald Elliott) ter najboljšo izvirno glasbo (Mychael Danna). Brez vsake nagrade pa je ostal Richard Parker, verjetno doslej najboljši digitalni tiger, ki je v Pijevem življenju priskrbel nekaj vrhunskih dramatičnih trenutkov.
Misijo Argo je režiral Ben Affleck, ki igra tudi glavno vlogo – Ciinega operativca Antonia Mendeza. Ta je realna oseba, ki je leta 2007 popisala, kako je Cia rešila šest talcev, ki jim je uspelo zbežati na kanadsko ambasado, ko so iranski revolucionarji novembra 1979 zasedli ameriško ambasado in 50 njenih uslužbencev zajeli kot talce. V štabu Cie so premlevali, kako bi rešili tistih šest ubežnikov in poklicali svojega specialista Mendeza: ta je malo prej po televiziji gledal Planet opic in prišel na dan z idejo, da bi poskušali rešiti tistih šest talcev pod pretvezo, da kot kanadski filmarji v Iranu iščejo lokacije za znanstvenofantastični film. Mendez gre v Hollywood k svojemu znancu Chambersu (John Goodman), maskerskemu mojstru, ki je že delal za Cio, ta pa ga poveže s producentom Lesterjem (imenitni Alan Arkin), da bi lahko ustanovili lažno firmo in medijem raztrobili o svojem projektu v Iranu. Mendez odpotuje v Iran in šestim ameriškim talcem prinese kanadske potne liste, predvsem pa jih mora prepričati, da sprejmejo vlogo filmske ekipe in tvegajo pobeg (sicer s švicarskim letalom) iz Irana. Najboljši trenutki v filmu so povezani prav s tem prepričevanjem, potem »tesnobnim« izletom »filmske ekipe« po teheranskem bazarju, z motnjo, ki nastopi, ko je hotela Cia v zadnjem trenutku to operacijo preklicati in jo zamenjati z vojaško, in končno z »vrhunskim suspenzom«, ko iranska revolucionarna garda odkrije ameriško prevaro in se po letalski stezi podi za švicarskim avionom.
Dejstva za filme niso bistvena
Kakor je v filmih običajno, se njihovi najbolj dramatični trenutki redko ujemajo z zgodovinskimi dejstvi. »Nič od tega se ni zgodilo,« je novinarjem pripovedoval eden izmed rešenih talcev. »Nobena revolucionarna garda ni poskušala zaustaviti našega letala. Resnica je ta, da so se uradniki na letališču komaj zmenili za nas.« Ko je bila Misija Argo prikazana na festivalu v Torontu, so bili Kanadčani vse prej kot zadovoljni s tem, da film glorificira Cio na račun minimiziranja vloge kanadske ambasade. Kanadski kritiki je pritrdil celo nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter, ki je v intervjuju za CNN izjavil, da je bil »kanadski ambasador Ken Taylor tisti, ki je orkestriral ves proces reševanja talcev«.
Preostalo je še nekaj oskarjev. Tako kot Misija Argo so tri oskarje osvojili tudi Nesrečniki, in sicer Anne Hathaway za najboljšo žensko stransko vlogo, za najboljši zvočni miks (Andy Nelson, Mark Paterson in Simon Hayes) in za najboljšo masko (Lisa Westcott in Julie Dartnell). Quentin Tarantino je dobil oskarja za najboljši scenarij, igralec v njegovem filmu Django brez okovov, imenitni Christoph Waltz, pa (že drugega) oskarja za najboljšo stransko vlogo. Oskarja za tujejezični film je po pričakovanju osvojila Ljubezen režiserja Michaela Hanekeja.
