To je mogoče razumeti, ne pa tudi odobravati, ker je kulturno polje eno najbolj socialno polariziranih. Vzemimo igralca. Študija iz leta 2010 je pokazala, da samozaposleni igralec na enaki stopnji poklicne poti dosega le okoli 40 odstotkov dohodka zaposlenega igralca, pri čemer je delavnik samozaposlenega daljši tudi za 30 odstotkov. Zaposleni pozna nadomestilo od prvega dne bolezni, dopust, regres, dnevnice, plačilo nadur, povrnjene stroške malice, prevoza, usposabljanja, izobraževanja. Samozaposleni vse to krije iz lastnega žepa in zaposleni igralec to dobro ve. A vseeno se zaposleni igralec ob novem ZUJIK zateče k znanim argumentacijam: modernizacija ja, a ne na plečih zaposlenih, posodobitev ja, a ne na račun delovnopravnega in ekonomskega položaja zaposlenih. Skoraj na roko mu gre dejstvo, da je ekipa Žige Turka z ZUJIK od sebe dala še en polizdelek, saj posodablja le javni sektor, ne pa tudi področja nevladnega organiziranja kulture in statusa samozaposlenih. Tako zaposleni kot samozaposleni v kulturi opozarjajo, da bi ZUJIK moral hkrati modernizirati to dvoje, če naj od njega pričakujemo kakovostnejše javne storitve. A tu je povratna zanka argumentacije tistih z varne strani socialnega nesporazuma. Četudi bi ZUJIK moral modernizirati celotno področje kulture, je legitimen, če že v čem, prav v tem, da modernizira zaposlovanje v javnih zavodih, saj bi moralo to vsaj v teoriji delo narediti dostopnejše tistim z negotove strani. Za družbo, ki teži k pravičnosti, je to zadosten razlog za revizijo moralne sprejemljivosti privatizacije zaposlitev v javnem sektorju. Seveda pa lahko k pravičnosti vedno teži s figami v žepu.
Zakaj je predlog ZUJIK polovičarski, ni ravno vprašanje za milijon dolarjev. Zakonov v tej deželi ne pišejo posamezniki s sposobnostmi, etiko, integriteto in vizijo. ZUJIK kot vsak drug zakon samo odraža intelektualni in idejni domet svojih snovalcev in vodstva ministrstva. Ter voljo vseh njih, da delajo dobro in koristno. Ja, ZUJIK je »pozabil« modernizirati nevladno kulturo in status samozaposlenega, pa kaj. Še huje, ministrstvo modernizacije tega dvojega ni dovolilo, da ne bi prišlo do finančnih posledic. Pa kaj. To smejo in morejo. Mi smo tisti idioti, ki toleriramo, da za nas delajo tisti, ki delajo proti nam. Dokler je tako, se gre razveseliti vsake drobtine, ki diši po pozitivnih spremembah. Kaže, da zakon kot edino izboljšavo ponuja prav poskus mišljenja generacijske pravičnosti in redistribucije z emšom pogojenih pravic in krivic. Uspešen bo le, če bo dostop do dela v javnih zavodih omogočil najboljšim in s tem izboljšal kakovost javnih storitev. Če bo zmožen v delovni krogotok privabiti vse tiste, ki bi si to zaslužili, pa po inerciji sistema ostajajo zunaj. Dosežek bo, če bo omogočil, da se v opere, gledališča in razstavišča lažje prebijejo tisti, ki jim to sedaj preprečuje le do vratu zapeta zakonodaja. ZUJIK bo čisto po pomoti dosežek, če bo dejansko odpiral možnosti sodelovanja mlajšim generacijam ustvarjalcev zunaj sistema javnih uslužbencev in dopuščal večjo medgeneracijsko in splošno pravičnost.
ZUJIK, kakršnega predlaga Turkovo ministrstvo, je v številnih točkah problematičen zakon z veliko klicaji in vprašaji, a vendar premore minimalno zavest o nenaslovljenem problemu slovenske družbe. Ker boljše vlade, ki bi pisala boljše zakone, nimamo, so ključne moralne dileme ponovno na državljanu. Poglavitno vprašanje ob zakonu je, ali so se posamezne interesne skupine na področju kulture zmožne solidarizirati. Je kakšna možnost, da se zaposleni vpraša, ali bi zmogel namesto s sabo socialno čustvovati s kolegi iz generacij prekerno podzaposlenih? Lahko preštevanje let do pokojnine prekine s preštevanjem teh, ki v sistem socialnega varstva, ki »zagotavlja« varno prihodnost, vstopajo tako, da so obubožani v sedanjosti? In ali je kakšna možnost, da svojih misli in strahov zaposleni ne preda v polno posest in svobodno rabo sindikalnemu predstavniku? Lahko zaposleni in njihova reprezentativna združenja pokažejo človeški obraz? Zmorejo odgovornost za skupno dobro? Takoj ko zaposleni interpretacijo svojega položaja prepustijo sindikalistični retoriki, je večini teh izpod 40 jasno, da so državo ugrabili kvečjemu strici iz ospredja. Ob idealu neskrhane socialne pravičnosti nam je vsem skupaj kdaj pa kdaj toplo pri srcu, vendar medgeneracijskega nesporazuma njihov »socialni dialog med socialnimi partnerji« ne rešuje niti po pomoti.
Čisto preprosto je. Zdravo družbeno ozračje je tisto, v katerem se zaposleni namesto za svoje pravice bori za dobro svojega samozaposlenega stanovskega kolega. Minimalni nivo konsenza in medsebojnega spoštovanja je mogoče doseči tako, da se tisti z več in vsemi pravicami v prvi vrsti zanimajo za tiste z manj ali nič pravicami. Vse ostalo so nerešljivi antagonizmi.