Tista naivnost ob pisanju ustave se je namreč ponovila še ob privatizacijski in denacionalizacijski zakonodaji in celo ob izbrisu. Naivnost enih, tistih, ki so, kot nam zatrjujejo, verjeli, da je mogoče družbo korenito spremeniti in urejati na podlagi poprave krivic, dobre vere, dogovora, poštenosti; da pravil ni treba jasno definirati, da v zakonih ni treba predvideti stranpoti, zlorab in njihovih sankcij; da naj bodo v novi državi prioriteta avtoceste, ne pa dobro delujoč pravni sistem, ki bi premogel računalniško mrežo in delujoče snemalne naprave. Naivnost, žalostno cepljena na strašno nevednost.
A eni v tej zgodbi nikakor niso bili naivni, denimo tisti, ki so iz privatizacijske zakonodaje in zakonodaje o gospodarskih družbah, ki so jo skoraj dobesedno prepisali iz nemške zakonodaje, »čudežno« izpustili prav tiste dele besedil, ki so zagotavljali jasna pravila igre in nadzor. Ali oni, ki so v denacionalizacijsko zakonodajo vnesli le interes upravičencev, predvsem Cerkve, in izigrali tiste, ki so, nič krivi, izgubili že pridobljene pravice do stanovanja. Ali oni, na primer gospod Igor Bavčar, ki je leta 1992 v vladnem dokumentu hkrati zapisal obsodbo ter gnusno in zavajajočo laž o izbrisanih: »Zato menimo, da je v nadaljnjih postopkih potrebno odmisliti pridobljene pravice, saj so se jim odrekli zavestno.« (In gospod Bavčar je lahko vesel, da ni boga, kajti pred njegovim sodiščem bi bile njegove igrice z Istrabenzom v primerjavi z gorjem, ki ga je povzročil tem ljudem, vredne le tri kazenske očenaške.)
Morata torej ustava in zakonodaja predpostavljati nenormalne razmere in nenormalen parlament, vlado? Mora biti pisana v mislih na lopove vseh kalibrov in na vseh položajih? Verjetno bo bolj držalo, da mora biti pisana tudi s predpostavko o možnostih zlorab, ki jih lahko prinesejo konkretne okoliščine; vseh resda ni mogoče predvideti, a dobre tuje prakse je treba pač znati v celoti prepisati. Očitno je namreč, da je ravno mešanica naivnosti, nevednosti, namerne nemarnosti in čistega koristoljubja pri pisanju naše zakonodaje povzročila razraščanje lopovskih ravnanj. Spomnimo se prvih zgodb o certifikatih, pa o pidih, pa o mešetarjenjih z delnicami, prevzemih in drugih čudnih rečeh, ki jih sploh nismo razumeli, a smo le videli ne prav brihtnega soseda, kako se je začel nenadoma voziti v hohštaplerskem avtu in na televiziji prav vehementno razlagati svet. Kako se je družba začela razslojevati, ne na podlagi trdega ali inovativnega dela, ampak so bogateli čudni patroni z brčicami in prstani na malem prstu, bivši hipiji in pankerji, kmetavzi z rožnatimi hišami v predmestjih, lokalni občinski uradniki in računovodkinje. Ravno zato, ker stroga in jasna zakonodaja ter učinkovit sistem nadzora nista brzdala vseh teh modelov, se je začelo ne le veliko uničevanje nekoč skupnega premoženja, ampak se je ustvarila vera, da je v tem kaosu »profitirat'« dopustno; še več, le bedak tega ne izkoristi. Meja dopustnega, meja etike se je nižala, ne, ker bi ljudje nenadoma postali manj pošteni kot prej, ampak ker se nepoštenosti ni več obsojalo in preganjalo. Iznajdljivost, iskanje lukenj, zloraba informacij, pritiski, nepotizem so postopoma obveljali za običajno kapitalistično ravnanje, korupcija pa za običajni del poslovanja.
V takih okoliščinah so se torej vrednote spremenile, obveljala pa je ena sama samcata odgovornost – do svojega osebnega interesa. In na to cilja tudi ugovor državljanov EU zakonodajalcem v Bruslju v zvezi z vodo: res je, direktiva nikakor ne predpisuje privatizacije vode. Res pa je tudi, da direktiva ne predpisuje nujnosti, da voda ostane javno dobro, ampak tako rekoč v dobri veri (ali pod vplivom lobijev?) ustvarja pogoje, v katerih bo privatizacija ne le možna, ampak za občine včasih celo lagodnejša možnost. O moči velikih koncernov, ki bodo zlahka obrnili lokalne kralje na Betajnovi, pač ni treba dodati ničesar. Zato danes ni čas za benevolentne direktive, danes je čas za najodločnejšo in eksplicitno obrambo državljanskih pravic.
Ob nedavnem razkritju ravnanja direktorja Plinovodov Marjana Eberlinca ob zaposlitvi Nike Janša in Tadeja Tanka so v Delu zapisali: »Kateri direktor pa bi ravnal drugače? Sprašujejo poznavalci.« Je to možno, imajo ti poznavalci prav, ga v državi ni več direktorja junaka, ki bi delal po pravilih, če telefon zazveni s strankarskim napevom? In ali Janša in Tanko ob vsej svoji mreži nista mogla pomagati svojim otrokom do službe v kakšni zasebni firmi, daleč stran od oči javnosti (in državnega proračuna)? Jima tako prihraniti imidž profitarjev nepotizma? Gotovo bi to lahko naredila, a zakaj bi se trudila, ko pa je brezsramnost postala navada vladajočih?
In ravno ta njihova brezsramnost je te dni dosegla žalostni finale. Potem ko je protikorupcijska komisija razkrinkala abotno zaposlovanje Janševega in Tankovega otroka, je 36 poslancev vložilo zahtevo po ustavni presoji zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Poslanci SDS, NSi, trije nepovezani poslanci, Pukšič iz SLS, Starman iz DL in poslanec italijanske narodne skupnosti Battelli bi torej radi razveljavili zakon, s katerim sta bila v zadnjem času razgaljena Janša in Janković, s tem pa bi praktično onemogočili delovanje protikorupcijske komisije, ki je sicer že sama predlagala njegove izboljšave. 36 poslancev vseh sredinskih in desnih barv in celo manjšinski predstavnik, več kot tretjina parlamenta, skuša v zadnjem trenutku doseči ukinitev nadzora nad samim seboj. Je potreben še kakršen koli dokaz za to, da je ta parlament kužen?