Potem ko so se rokometaši Cimosa v minuli sezoni prebili med osem v Evropi, ima Slovenija letos za ponovitev dosežka Koprčanov kar dve železi v ognju. A sočasno je kaj takšnega dokaj (ne)realno pričakovati. V osmini finala letošnje lige prvakov bodo nastopili klubi iz devetih držav, po številu ekip pa si Slovenija za Nemčijo (4) in Španijo (3) z dvema deli tretje mesto z Madžarsko. Le za primerjavo: velesile Rusija, Poljska in Danska imajo med šestnajsterico le po en klub, Francozi, Švedi in Hrvati pa nobenega. A bolj kot letošnji uspeh se postavlja vprašanje, kako se bo slovenski rokomet (tudi v naslednji sezoni bo imel v ligi prvakov dva kluba, verjetno spet Velenjčane in Celjane) še lahko vsaj enakovredno kosal z Evropo.
Zaradi recesije v obeh klubih (glede na povprečno starost rokometašev sta med najmlajšimi v ligi prvakov) po eni strani varčujejo in krčijo proračun, po drugi pa ju zaradi lastne želje ali drugih razlogov zapuščajo najboljši igralci. Gorenje bo tako ostalo skoraj brez celotne prve postave (Dolenec, Gaber, Bezjak, Gajić, Bajram, Melić...), v manjši meri pa bodo oslabljeni tudi Celjani (Toskić, Mačkovšek...). Oba kluba sta obsojena na ustvarjanje lastnega igralskega kadra, nakupovanje poceni mladih (domačih in tujih) talentov ter njihovo prodajo za zapolnitev proračuna, ko si ti ustvarijo rokometno ime. Torej, boj z mlini na veter z bogatimi evropskimi klubi in začaran krog, v katerem bodo tudi uspehi (upam, da se motim) postajali prej izjema kot pravilo.