Avtorica z drugo zbirko nabode prav te nikoli zadovoljne kritike, ki se vedno zapičijo v tisto, česar ni, namesto v to, kar je. Zgodbe, ki vsaj na površju nimajo ničesar skupnega, poveže s sklepno pesmijo, v kateri najdemo stavke, ki so naključno pobrani iz zgodb. Zgodbe torej zveže na podoben način, kot to magistrale naredi v sonetnem vencu, zgodb in stavkov je v ta namen ravno prav – štirinajst. Simpatično je, da stavki nimajo ničesar drug z drugim, pa tudi za zgodbe so vse prej kot pomembni, zanje niso kakor koli (ne)značilni ali ekstenzivno pomenljivi. Kot taka je verzna struktura povsem odvečna, ne predstavlja nadstavbe ali osmislitve, je izključno in samo poljubna igra, ki naj bi zbujala vtis, da je za zgodbami nekaj več kot – zgodba. Skratka, avtorica natančno ve, kaj dela, neškodljiva sklepna verzna šarada bi morala kritike pomiriti in jim nakazati, da je skrajni čas, da presojajo zgodbe, zdaj ko imajo svojo rdečo nit, pa zdaj ko zbirka končno »pije vodo«.
Avtorica v prvi vrsti premore hkratno pisateljsko in človeško pozornost do junakov in njihovih usod. Posameznike prikaže v trenutkih odločitve, spraševanja, dvoma, pomembnega preloma ali pa v fazi, ko se posledice nekega preloma pokažejo v vseh razsežnostih. Pogosto tem kratkim časovnim izsekom, v katerih se veliko zgodi in v katerih pade toča pripovedovalčevih besed, motivirano odreče sklep ali epilog. Dokaj enostavne človeške usode tako avtorica prikaže na način, da se zdijo edinstvene, po svoje zapletene in neponovljive. Njihovo kompleksnost razgrne prav zavzeto in spretno pripovedništvo. Hkrati komunikativno in dostopno, za bolj sitne bralce pa ravno dovolj zagonetno, zabrisano, dvoumno. Skratka, pri Mirani Likar Bajželj je zgodba povsem dovolj, tudi ker se ne trudi, da bi za vsako ceno klonila pred zbirko.
