Zato bralec, ki prebere nova romana Jančarja in Skubica, kritiko novega dela Mihe Mazzinija, nekaj kratkih zgodb Suzane Tratnik in pesmi Aleša Štegra, pride do zaključka, da je slovenska literatura v odlični kondiciji, pri čemer mu veselo pritrjuje nekdo, ki bere romana Sosiča in Čara, kratko prozo Mojce Kumerdej in pesmi Katje Perat.
Popolnoma drugače je pri slovenskem filmu, kjer obstaja lepo število ljudi, ki so videli vse ali vsaj veliko večino naših celovečernih filmov v zadnjih desetih ali dvajsetih letih in ki imajo zato povsem legitimen občutek, da vedo o slovenskem filmu vse in še več. Še več, večina ljudi v Sloveniji ima povsem legitimen občutek, da so videli v preteklih letih povsem zadosten odstotek domačih filmskih naslovov, da imajo lahko o slovenski kinematografiji zelo relevantno mnenje. Da je to mnenje v številnih primerih izrazito negativno, pa je le logična posledica tega dejstva.
Ko namreč naključni bralec stoji pred namišljeno polico z vsemi letošnjimi deli slovenskih pisateljic in pisateljev, ima namreč možnost izbirati med bolj in manj ljubimi mu avtorji ter med bolj in manj privlačnimi mu žanri, temami in slogovnimi prijemi. Zaveda se, da bo zmogel prebrati le manjši delček ponujenih naslovov, in je pri izbiri previden. Izbira strogo po svojem okusu, pogosto le kritiško preverjene naslove in avtorje, s tem pa seveda znatno povečuje možnost, da bo izbral nekaj, kar mu bo všeč. Iz množice sto in več, četudi slovenskih knjig izbrati pet ali deset všečnih pač še zdaleč ni nemogoče.
Po drugi strani ima naključni filmski gledalec vsako leto na voljo le peščico novih slovenskih celovečernih filmov. Enega si ogleda na festivalu v Portorožu, drugega v najbližjem kinu, dva ali tri še na televiziji ali na računalniku in že ima pokrito našo celotno filmsko produkcijo. Pri tem je prvi film mladinska komedija, za katero je odločno prestar, drugi je film režiserja, čigar slog mu že od nekdaj ni všeč, tretji pa je umetniški film brez besed, kar pač ni njegov tip filma. Četrti film mu je sicer blazno všeč, odlična komična drama z vrhunskimi igralci, a ga peti spet dolgočasi z zamorjeno, njemu nezanimivo zgodovinsko temo.
Na koncu ta naključni filmski gledalec pod videno povleče črto in povsem logično zaključi, da slovenska država slovenskemu filmu namenja vse preveč denarja, saj bi namesto petih v resnici morali posneti le en film, za en film pa, spet zelo logično, ne potrebujemo ne filmske akademije ne filmskega centra ne filmskega studia.
Zdaj pa si predstavljajte, da bi bili vsi naši filmi od leta 1991 do danes posneti v enem letu in bi imel taisti naključni filmski gledalec izbiro primerljivo z izbiro naključnega bralca, ki letno izbira med več kot stotimi naslovi. In se vprašajte, kako bi kondicijo domače kinematografije ocenil, ko bi si v istem letu ogledal Petelinji zajtrk, Outsiderja, Kruh in mleko in Pod njenim oknom. Kako bi ga ocenil, če bi v tem letu videl le najnovejša filma njemu najljubših slovenskih režiserjev, Janeza Burgerja in Janeza Lapajneta? Bi se med množico stotih filmov sploh prebil do filmov, o katerih zgrešenosti ima zdaj toliko povedati? In koliko bi imel povedati o zamorjenosti, ko bi si v enem letu ogledal Kajmak in marmelado, V leru, Kruha in iger in Hvala za Sunderland, ki si ga, mimogrede, ravno te dni lahko ogledate v kinu?
Dejstvo je, da je kvaliteta slovenskega filma v veliki, morda celo največji meri posledica majhnega števila posnetih filmov, zaradi česar lahko naključni filmski gledalec svoj okus resnično zadovolji le vsakih nekaj let. Večina ljudi, s katerimi sem se kdajkoli pogovarjal o slovenskem filmu, je namreč v zadnjih dvajsetih letih videla okoli pet filmov, ki so jim bili zelo všeč, in še okoli pet takšnih, ki jim zaradi teme ali žanra morda niso bili tako blizu, a jih cenijo zaradi odličnih igralcev, izdelanega režijskega sloga ali česa tretjega.
Pomislite zato, kako bi naključni bralec, potem ko bi vsako leto med stotimi izdanimi romani našel deset naslovov, ki bi jih ocenil s pozitivno oceno, ocenil literarno leto. Oziroma se še raje vprašajte, ali si je tisti mitološki bralec z začetka te zgodbe po vašem mnenju o slovenski literaturi, potem ko se je prebil čez vseh 115 slovenskih romanov, ki so izšli v letu 2011, ustvaril pozitivno mnenje. Ali pa je od sodišča zahteval odredbo o prepovedi približevanja slovenskega leposlovja na manj kot sto metrov?
Podoba slovenskega filma v javnosti je na neki nenavaden način žrtev precejšnjega zanimanja zanj in zato se je treba z njo enkrat za vselej sprijazniti, četudi se nam zdi kdaj preveč kritična ali že kar krivična. Da bi nekoč v Sloveniji posneli dvajset celovečernih filmov v enem letu, so namreč sanje, ki bodo sanje tudi ostale.
