Tekaška struktura dela z mladimi temelji na klubih, v sistemu celo ni mladinskega reprezentančnega trenerja. Še pred dvema letoma je bil to Norvežan Lundemo. Najbolj dejavni klubi prispevajo večino reprezentantov. In trenerje. Klubi TSK Bled, Triglav Kranj, Logatec in Jub Dol so najbolj dejavni, tudi s 40 tekači. Na tekmah slovenskega pokala Geoplin, ki se vrstijo vsak konec tedna vso zimo, se udeležba vseh približa tudi številki 300. Delo najbolj uspešnih klubskih sredin se odraža tudi v zasedbi v dolini Fiemme; s tremi Blejkami, tremi Kranjčankami in dvema Logatčanoma.
V biatlonu, ki ga vodijo iz Šenčurja in ne iz palače v Podutiku, imajo trenersko zasedbo zapolnjeno od glavnega članskega trenerja do mladinskega in šole biatlona. Večina biatloncev, tudi v mladinski dobi, je v reprezentančni shemi, največ jih prihaja iz SK Ihan (Domžale) in TSK Kovinoplastika Lož na Notranjskem. Ihanci so imeli v Novem Mestu tri člane (Dokl, Bauer, Drčar), večina preostalih so člani društev z enim ali dvema aktivnima športnikoma. Na primer Gregorinova v ŠD Nika Ihan, Fak v ŠD Pokljuka, Malijeva in Ravnikarjeva v ŠD Mali svet. Torej prihajajo iz sredin brez zaledja. Na domačih tekmah se številka udeležencev približa tudi številki 70, a na račun otroških kategorij. Člansko-mladinska zasedba, če pridejo vsi aktivni, komaj preseže 30, med njimi pa je velika kakovostna razlika.
Zanimiv je tudi pregled znotraj reprezentanc, s potrjevanjem dela z mladimi vred. Generacijska luknja med biatlonkami je ogromna. Ob tridesetletnicah je iz srednje generacije le 22-letna Lili Drčar, šibkejši člen ženske štafete. Sledi šele generacija mladink pri 16 letih. Le malce bolje je pri mladincih, kjer je čast mladega vala zadnja leta reševal predvsem Miha Dolžan, 18-letni biatlonec iz Gorij. Letos je bil 10. na mladinskem svetovnem prvenstvu na Obertilliachu. Žarek upanja za obdobje čez desetletje je še dve leti mlajši Žan Petrinčič. Zadnja, ki sta prišla iz mladinske šole z visokim nivojem dosežkov, tudi kolajnami na mladinskih tekmovanjih, sta Klemen Bauer in Peter Dokl. Z njima je že tedaj delal tvorec uspehov zadnje dobe Uroš Velepec. Posledice skromnega trenerskega dela z mladimi v zadnjem desetletju, kjer rotirajo trenerji Boštjan Lekan, Robert Sitar in Matej Kordež, pa so bile vidne tudi v boju za žensko kvoto za Soči. Generacijska luknja v prepletu kakovosti je bila le prevelika.
V tekih po odhodu Petre Majdič ni velikih zmag, mladi val blesti na vseh velikih mladinskih tekmovanjih. In tudi na domačih tekmah imata Višnarjeva in Fabjanova prave tekmice. Nika Razinger, Lea Einfalt, Anja Eržen in Ana Lampič so le vrh piramide, že s kolajnami na mladinskih svetovnih prvenstvih in olimpijadi mladih, kar generaciji Petre Majdič in Teje Gregorin ni uspelo. Ana Lampič je osvojila kolajno tudi pred dnevi na evropskih olimpijskih dnevih mladih v romunskem Brasovu. In še vse tekačice so bile v zgornji polovici, med trideseterico, biatlonke pa v spodnji polovici. Verjetno ne gre le za naključje. Tekači z uspehi v mladinski konkurenci ne dohajajo tekačic, ki jih Sloveniji zavidajo celo Skandinavci, čeprav so vsaj obeti z Mihom Šimencem in Rokom Tršanom kot nosilcem članskega vala, že drugič tudi udeležencem svetovnega prvenstva, dobri. A slednji jih ima šele dvajset in v boju s tridesetletniki ga čaka še nekaj let trpkega kaljenja.
Ob omembi dosežkov obeh panožnih piramid je zaslediti domnevo, da morda mlade tekačice trenirajo preveč. O tem smo povprašali Roberta Slabanjo, ki je Petro Majdič pripeljal skozi celoten razvoj do prve zmage v svetovnem pokalu. »Vsakega posameznika je glede treninga treba obravnavati individualno. Nekateri imajo pač dobre vadbene pogoje, so bolj zreli za svoja leta, hitreje napredujejo, pri drugih zorenje ni tako hitro zaradi različnih pogojev. Težko je posploševati,« pravi Robert Slabanja. Uroš Velepec, ki je na vrhu piramide trenerjev v biatlonu, je pred časom pojasnil, da trenirajo po priporočilih tujih strokovnjakov, z določeno letno kvoto ur, ki omogoča postopno nadgradnjo in vrh v članski konkurenci.