V spremni besedi za živi album Michaela Rosa Party In Session (1998) se je producent Chris Wilson spomnil vtisa, ki ga so ga nanj naredili Black Uhuru, ko jih je prvič videl na odru v zgodnjih osemdesetih letih: »Če sem iskren, ne znam opisati energije, ki se je sproščala okoli mene, ko so trije pevci in 'brata po ritmu' Sly Dunbar in Robbie Shakespeare združili moči. Čudil sem se, da je kaj takšnega sploh mogoče.« Wilson seveda ni vedel, da je te občutke delil s premnogimi reggae zanesenjaki, ki so imeli srečo, da so bili priča morda najmočnejši kombinaciji žlahtnega reggae vzdušja ter takratnega splošnega »hypa« po smrti Boba Marleyja. Valovi te plime so Michaela Rosa odnesli tudi naprej; najprej v višavje jamajškega Modrega hribovja, kjer si je uredil plantažo kave, nato pa je konec osemdesetih znova – po tem, ko je v vmesnem času izdal samo nekaj lokalnih malih plošč – začel razmišljati o vrnitvi na svetovne odre. Po krajši avanturi v pop na vstopu v devetdeseta (nejamajški Proud) se je najbolj vsestranski »waterhouse style« pevec, kar jih poznata »roots« in moderni reggae, vrnil v velikem slogu.
Poudarek na sporočilu
Preden je Michael Rose leta 1977 skupaj z Errolom Nelsonom zamenjal odhajajoča člana skupine Black Uhuru Gartha Dennisa in Dona Carlosa, je po turističnih središčih severne Jamajke nastopal kot pevec cenenih ljubezenskih pesmi. Toda v nekem trenutku je imel dovolj, saj v zabavljaštvu ni našel pravega smisla. Spoznanje je v njem prebudilo odločitev, da poišče kolektiv, s katerim bi lahko prenesel med ljudi nova sporočila. Hotel je biti revolucionaren in ustvarjati drzno glasbo. Ta njegov premik je sovpadel z rojstvom tretje generacije reggaeja (Steel Pulse, Linton Kwesi Johnson), ki je razbila zakoreninjene stereotipne modele. Nova lirika je izhajala iz ljudi; nagovarjala je objektivno družbeno stvarnost, na presenečenje mnogih pa se je reggae pokazal kot prilagodljiv medij za spoj zelo raznorodnih glasbenih in besedilnih elementov.
Z Black Uhuru se je začela tudi demokratizacija te umetniške forme: to je bila tradicionalna zasedba, ki se je – četudi se je v veliki meri držala »pravil« – v marsičem razlikovala od tradicije, še zlasti, ker se je njen glasbeni del podredil in prilagodil vokalnim poudarkom. Glavni adut »črne svobode« je bilo namreč sporočilo, kar je v enem izmed zgodnjih intervjujev poudaril tudi Rose: »Mi moramo govoriti o tem, za kar vidimo, da ni prav. Vsak dan vidim ljudi, ki uživajo v razkošju, ne vedo pa, da mladina na drugi strani trpi. Če morda celo opazijo, pa se delajo, kot da tega ne vidijo. Tej ignoranci moramo reči ne!« Že njihov prvi album Love Crisis (1977) vsebuje mnoge elemente »message« glasbe, vendar je šele Sinsemilla (1980) stvari zares postavila na svoje mesto. S to ploščo so Black Uhuru odšli proti novim horizontom, in to v času, ko je kazalo, da sonce nad reggaejem počasi zahaja; vse do preboja ameriške skupine Public Enemy so v glasbenem svetu veljali za najbolj izpostavljene »niggers with attitude«. V naslednjih treh letih je vokalni trojček Michael Rose, Derick Simpson - Duckie in Sandra Jones - Puma, okrepljen z ritmi in produkcijo (morda še danes) najmočnejše »ritem sekcije«, slovitega tandema Sly & Robbie, posnel tri klasike žanra, Red, Chill Out in Anthem, za katerega so leta 1985 prejeli nagrado grammy. Predvsem Chill Out (1982) predstavlja pomembno kakovostno poglavje v modernizaciji in elektronizaciji tradicionalne reggae glasbe, tik preden se je takšno početje povsem izrodilo.
Nenehno v koraku s časom
Zgodba o Black Uhuru se je nato nadaljevala brez Rosa, ki se je po plantažni petletki odločil za solistično potovanje, kar je rezultiralo zlasti v sodelovanju z založbo Heartbeat (Be Yourself, Never Give It Up, Fire Fire Burning). Sočasno je z navezo Sly & Robbie posnel ogromno malih plošč. Zbrani material je sredi devetdesetih let izšel na albumu Sly & Robbie Presents Mykall Rose – The Taxi Sessions. Predvsem pa se je znal Rose prilagoditi prostoru in času ter – poleg nepreštevnih dubovskih remiksov – svoje »rootsy« skladbe prepojiti z aktualnimi elementarnimi prvinami dancehalla, hip hopa ter rhythm'n'bluesa. V tem je včasih celo prehiteval čas, saj ni čakal na remikse svojih skladb s strani drugih, temveč jih že v kreativni fazi preoblikoval kar sam (Bonanza, 1999). Leta 2004 se je za kratek čas vrnil za mikrofon matične skupine ter že naslednje leto – ob pomoči Styla Scotta (Dub Syndicate) in Normana Granta (Twinkle Brothers) – izdal odmeven album African Roots.
Do danes je tako Michael (ali »Mykal«) Rose brez večjih prask prebrodil različna obdobja in podžanre reggae glasbe od sedemdesetih let dalje. Pred kratkim je zbral mešano ekipo (člani zasedb Alpha Blondy in House of Riddim) in se podal na evropsko turnejo, kjer ga bo končno zaneslo tudi v ljubljansko pristanišče.