Igor Prodnik

Film v bunker

Vprašanje je seveda bolj retorično, še toliko bolj, ker ga postavljamo v časopisu, kjer je bil že pred leti, točneje 9. decembra 2006, objavljen portret Igorja Prodnika. Čeprav o njem pravzaprav še ni bilo veliko znanega, saj sva se z Alešem Čarom spraševala, kdo pa je ta mož, ki je postal direktor direktorata za medije na ministrstvu za kulturo in »brez katerega v filmskih ustanovah že nekaj časa praktično ni mogoče sprejeti nobene odločitve več, od njegove (ne)naklonjenosti pa je očitno vse bolj odvisna tudi usoda filmskih projektov, ki jih filmski producenti neuspešno prijavljajo na razpise Filmskega sklada«.

Igor Prodnik, rojen v Črni na Koroškem, je diplomirani filmski in televizijski režiser, ki je prejel nekaj nagrad za kratke filme: zlato ptico za film Tisnikar (1977), zlato medaljo na beograjskem festivalu dokumentarnega filma za Osebno življenje skulpture (1980) in posebno nagrado za izvirnost na festivalu v Oberhausnu za Josipdol (1980). Režiral je tudi nekaj gledaliških predstav, od tega dve za društvo Srbska skupnost v Sloveniji, sam pa je najbolj ponosen na dokumentarec o umoru Ivana Krambergerja Ivek, kdo te je ubil (1995), ki naj bi ga nacionalna TV dala v bunker. Čeprav je sam Igor Prodnik rad poudarjal, da je »predvsem režiser«, se je vendarle bolj uveljavil kot »javni uslužbenec«, kar je postal leta 1992, ko ga je minister za kulturo v slovenski poosamosvojitveni vladi, dr. Andrej Capuder, imenoval za svetovalca za filmsko in video področje. To je bilo v času še pred ustanovitvijo Filmskega sklada, ko je po ukinitvi Vibe filma kot »monopolnega« producenta odločanje o slovenski filmski produkciji prevzelo ministrstvo za kulturo. V zgodovini slovenskega filma so to najmanj produktivna leta, iz katerih je tudi takšna groza, kot je »grozljivka« Rabljeva freska, za katero pa ni mogoče kriviti Igorja Prodnika, ki je tudi po izteku Capudrovega mandata ostal zaposlen na kulturnem ministrstvu. V času ministrovanja Sergeja Pelhana je bil premeščen na oddelek za knjižnice, v času ministrovanja Jožefa Školča pa so na ministrstvu ugotovili »neracionalno ravnanje s proračunskim denarjem na področju knjižnic« in Prodnika premestili v sektor za narodnostne manjšine v Sloveniji. Ta sektor je bil ob selitvi kulturnega ministrstva na Maistrovo 10 v času ministrovanja Andreje Rihter fizično dislociran v posebno stavbo na Metelkovi. Toda z nastopom Janševe vlade (2004–2008) se Igor Prodnik vrne na Maistrovo in pri ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju postane najprej vodja njegovega kabineta, junija 2005 pa je imenovan za generalnega direktorja direktorata za medije.

Mračno obdobje

S tem pa je tudi nastopilo obdobje, ki ga imajo slovenski filmarji v tako travmatičnem spominu. Igor Prodnik je namreč hitro pokazal, da ga zanima predvsem en medij – film. Toda o samem slovenskem filmu ni imel najboljšega mnenja, saj je v nekem intervjuju povedal, da je »na amaterski ravni«, nagrajeni avtorji pa da »odkrivajo Ameriko, ki bi jo morali odkriti že v študijskih letih«. Morda si je prav z namenom, da bi izboljšal raven slovenskega filma, svojo direktorsko funkcijo na ministrstvu za kulturo obremenil še z dvema: s članstvom v nadzornem svetu Filmskega sklada in predsedovanjem svetu FS Viba film. In res se je kmalu začelo »urejanje stvari«: najprej z odstavitvijo direktorice Filmskega sklada (FS) Irene Ostrouške, nadaljevalo pa se je s »čudnim« procesom, v katerem so se predsedniki nadzornega sveta menjavali v vlogah v.d. direktorja sklada. Septembra 2007 se je v tej dvojni vlogi »znašel« tudi Igor Prodnik, ki je torej postal predsednik nadzornega sveta Filmskega sklada in obenem vršilec dolžnosti njegovega direktorja. Ker pa je bil tudi predsednik sveta Viba filma, je dejansko postal še nekaj več – nič manj kot utelešenje oblasti nad slovenskim filmom. Ker pa je postal takšno utelešenje iz fotelja direktorja direktorata za medije na kulturnem ministrstvu, se to ni najbolje ujemalo z zakonom o javnih skladih, po katerem je Filmski sklad samostojna pravna oseba, neodvisna tudi in predvsem od ministrstva za kulturo, saj je bil ustanovljen prav z namenom izključitve politike iz načrtovanja nacionalne filmske produkcije.

Dobri razlogi za skrb

In prav ta, filmska produkcija, je v tistih letih najbolj trpela, saj se je Filmski sklad ukvarjal bolj s samim sabo (kar je že bilo znamenje njegove involucije), kakor pa s svojo glavno nalogo, podpiranje produkcije, ki je za eno leto tudi zastala. Kot je pozneje (leta 2009) ugotovilo računsko sodišče, so se na FS dogajale tudi nepravilnosti v zvezi z oblikovanjem filmskega programa, zaradi česar mu je izreklo negativno mnenje.

Z imenovanjem za direktorja Viba filma se je torej Prodnik znova vrnil na »filmsko sceno«. Prav tisti dan, ko so na ministrstvu imenovali Prodnika za direktorja Vibe, so filmarji protestirali zaradi spremembe nekega člena v sklepu o ustanovitvi FS Viba film. Niso torej še vedeli za njegovo imenovanje, vedeli pa so, da je bil Igor Prodnik pobudnik te spremembe, ki po njihovem mnenju slovenskemu filmu onemogoča koprodukcijsko sodelovanje. Ta sprememba se sicer nanaša le na manjšinske koprodukcije, toda to so prav tiste, o katerih je Igor Prodnik v svoji vlogi za mesto direktorja Vibe zapisal, da so bolj škodljive kot kar koli drugega. Trdi celo, da slovenski producenti svojim kolegom iz nekdanje skupne države »ponujajo javni zavod FS Viba film kot svoj koprodukcijski vložek«. Ob direktorju s takšnim odnosom do koprodukcij, ki jih zakon o Filmskem centru producentom celo predpisuje, so filmarji res lahko zaskrbljeni.