»Bil sem pod hudim pritiskom, ko sem čakal, kako bo razsodilo višje sodišče v Mariboru. Ko sem pred dnevi izvedel, da bom moral v zapor za štiri leta, se mi je podrl svet. Ne skrbi me zase. Jaz bom že kako. Hudo mi je zaradi mojih štirih mladoletnih otrok, ki razen mene nimajo nikogar drugega. Hudo mi je, ko pomislim, da bi se morali ločiti in da jih bodo razkropili po rejniških družinah. To se mi zdi nesprejemljivo.«
Zgodba Uroša Ribiča iz Celja ni klasična zgodba obsojenih kriminalcev, ki morajo kazen za svoja dejanja odsedeti za rešetkami, ampak zgodba očeta, ki je v preteklosti storil veliko napako in zdaj mrzlično išče najprimernejšo rešitev za svoje otroke. Živi v podnajemniškem stanovanju in je že približno osem let samohranilec. Službe nima, zato otroke preživlja s socialno pomočjo in otroškimi dodatki. Najstarejši je sin, ki je star 16 let. Hčerka je stara trinajst, najmlajši dvojčici pa devet let. Ko sta bili še dojenčici, jih je mama zapustila in zdaj živi nekje v tujini, tako da na njeno pomoč ne morejo računati.
Na sodbo čakal več let
Uroša Ribiča je okrožno sodišče v Mariboru lani spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa in ga obsodilo na štiri leta zapora. Čeprav se je njegova zagovornica po uradni dolžnosti, odvetnica Dunja Grgurevič, na sodbo pritožila, jo je višje sodišče v Mariboru pred dnevi potrdilo. Sodba je zdaj že pravnomočna, tako da lahko Ribič v kratkem pričakuje poziv na prestajanje zaporne kazni.
Zdaj nenehno razmišlja samo o tem, kaj bo z otroki, in preklinja dan, ko je prekršil zakon in si nakopal težave. Zaradi ropa, pri katerem sicer ni neposredno sodeloval, vendar je bil povezan s storilcema, je bil leta 2005 priprt nekaj mesecev, potem pa ga je sodišče ravno zaradi mladoletnih otrok izpustilo na prostost. Dvojčici sta bili namreč takrat stari komaj leto in pol.
Sojenje se je vleklo več let, kar je bilo po svoje za Ribiča dobro. »Kljub temu je v meni vedno kljuvalo vprašanje, kako se bo razpletlo. Vedno sem živel v strahu, da bo prišel dan, ko se bom moral soočiti s problemom. Vem, da moram kazen prestati, da druge poti ni, vendar sem kljub temu do zadnjega upal, da mi bodo morda naložili samo družbeno koristno delo. Šel bi delat kar koli, samo da bi se lahko vračal domov in še naprej skrbel za otroke. Zlomilo jih bo, če jih bodo odpeljali. Edino rešitev zdaj vidim v tem, da mi prestajanje zaporne kazni preložijo. Če bi lahko šel v zapor šele potem, ko bi dvojčici postali polnoletni, bi bilo vse dobro,« razmišlja Ribič.
Na ministrstvu za pravosodje in javno upravo so nam pojasnili, da o odložitvi prestajanja kazni odloča sodišče. Na prošnjo obsojenca, ki je na prostosti, ali na predlog pristojnega centra se lahko izvršitev kazni odloži zaradi hujše bolezni, smrti v družini in tudi zaradi otrok. Kadar mora obsojenec, ki je na prostosti, poskrbeti za varstvo in vzgojo otrok ali kadar bi se lahko bistveno poslabšale bivanjske razmere njegove družine, se mu lahko izvršitev kazni odloži za skupno največ tri mesece. Če so skupaj z njim obsojeni tudi zakonec in preostali člani družine in bi morali hkrati prestajati zaporno kazen, se lahko kazen odloži za največ šest mesecev. Kdor ne more v zapor zaradi hujše bolezni, se mu kazen odloži do ozdravitve.
Ločitev bi otroke zlomila
»Morda je vseeno še kakšna druga možnost. Morda mi bo vseeno kdo prisluhnil in naredil izjemo. Ne morem se kar predati,« pravi Ribič, ki dvomi, da je sploh kje rejniška družina, ki bi pod svojo streho sprejela vse štiri otroke. »Navezani so drug na drugega. Mame nimajo. Samo mene imajo. Če bi tudi njih ločili in vsakega dali v drugo družino, bi jih strlo. Sorodnikov, ki bi bili za ta čas pripravljeni skrbeti zanje, nimam.« Na Centru za socialno delo Celje o primeru Uroša Ribiča zaradi varovanja osebnih podatkov ne morejo govoriti, pojasnili pa so nam, da za ljudi, ki se znajdejo v podobnih življenjskih okoliščinah, poskušajo poiskati najboljšo možno rešitev. »Ko se človek znajde v težavah, poskušamo v sodelovanju izoblikovati načrt, ki je zanj, še zlasti pa za otroka, najprimernejši in najsprejemljivejši. Najpomembneje je, da otroci čim manj trpijo in da ne doživijo prevelikega stresa,« nam je pojasnila socialna pedagoginja Nataša Omladič Ograjenšek. V primerih, ko oče ali mati zaradi bolezni, prestajanja zaporne kazni ali kakšnega drugega vzroka ne more skrbeti za otroka, najprej poskušajo poiskati rešitev v družini. »Včasih lahko na pomoč priskočijo babice in dedki, tete ali drugi sorodniki, ki so sposobni in primerni, da prevzamejo tako odgovorno nalogo. Za otroke je v večini primerov takšna rešitev najmanj boleča, kadar ne gre drugače, pa se je seveda treba pogovoriti o rejništvu. Lani smo zaradi različnih vzrokov namestili v rejniške družine devet otrok.«
Omladič-Ograjenškova je pri tem opozorila, kako zelo pomembno je, da tudi starši rejništvo sprejmejo kot pomoč in ne kot nekaj grozljivega, kar jim bo za vedno vzelo otroke. »Takšen pogled je napačen. Če bodo o rejništvu razmišljali kot o neki kazni, ki je doletela njih in njihovega otroka, bo otrok to težje sprejel. Starši s svojimi sporočili vplivajo na oblikovanje otrokove predstave o rejništvu in posledično na to, kako bo otrok sprejel to spremembo,« je še pojasnila Omladič-Ograjenškova.
Toda Uroš Ribič se kljub temu s takšno rešitvijo ne more sprijazniti. »Ne gre samo za enega otroka. Gre za štiri otroke! Najprej so izgubili mamo, zdaj naj bi izgubili še mene. Če bodo izgubili še drug drugega, jih bo to psihično zlomilo.«
