Iztok Lesjak

Vedno je tako, da moraš biti optimist. Ves čas moraš verjeti v svoje ideje, ne glede na okolico. Neprestano si moraš prizadevati, da se te ideje tudi uresničijo, ker pač vanje verjameš. Če nisi stoodstotno predan in temu ne posvečaš vsega časa, potem se nič ne zgodi. Verjeti v to, medtem ko vsa okolica vse leto v nič ne verjame, pa je problem. Z državo že od samega začetka govorimo različne jezike, imamo različne abecede. Mi se zgledujemo po sodobnih okoljih, ki so nam bliže, njim pa to ni blizu. Še vedno so debate, kaj je podjetje, kakšno je prodorno dinamično podjetje. Nekje v bolj razvitih podjetniških sredinah stremijo k temu, mi pa se moramo prilagajati tistemu, kar je primernejše za našo okolico. Vse raziskave, doktrine in strategije za razvoj evropske skupnosti upoštevajo stara klasična podjetja, ampak to je samo delček mozaika. Nova delovna mesta in aktivnost v družbi prinašajo nova podjetja, novi startupi, ki vplivajo na te starejše mastodonte, da zamenjajo tehnologijo. Nove storitve jim prinašajo na pladnju. To je področje, v katero rinemo.

Velika podjetja seveda povečujejo število delovnih mest, a na dolgi rok se v teh velikih sistemih nič ne spremeni. Tista, ki imajo stalni prirast, so nova podjetja. Vprašanje je, kam bodo šli vsi izobraženi. Mi smo opravili anketo v višjih letnikih fakultet Univerze v Ljubljani, kjer je 5 odstotkov študentov odgovorilo, da razmišljajo o svojem podjetju. Cvet naših izobražencev, ki jih družba izobražuje iz javnih sredstev, razmišlja o tem, da bodo zaposleni v velikih podjetjih in v javni upravi, jaz jih sprašujem, kje so ta podjetja. Trend gre v smer, da bodo zdajšnje generacije do 40. leta zamenjale štiri ali pet poklicev. Če pogledamo nazaj, poklicev, ki so bili lani najbolj iskani, leta 2005 sploh še ni bilo. Ko sem jaz študiral, »tehnologij«, ki smo se jih učili, ob zaključku fakultete že ni bilo več, in če ne bi imeli asistentov – ker profesor je še zmeraj predaval o starih operacijskih sistemih – ne bi bili seznanjeni z novostmi. Vsaki dve leti se večina tehnologij posodablja, s tem pa tudi cel spekter novih vsebin, ki jih velika podjetja nimajo. Priložnost za zagonska podjetja so torej aplikacije, igrice, dodatki za pametne telefone in tablične računalnike ali pa produkti, ki jih iščejo velika podjetja.

Regionalni razvoj se tradicionalno odvija v bolj naprednih sredinah. Pri nas pač nazadujemo. Pred petimi ali desetimi leti, po nekaj letih našega obstoja, smo se v Sloveniji spraševali, ali sezidamo kilometer avtoceste ali inkubator za nova podjetja. Mi smo utemeljevali, da je avtocesta v bistvu strošek, inkubator pa je generator novega. Razumevanje tega je bilo, kakršno je bilo. Tako nam je tehnološki park uspelo postaviti šele po desetih letih. Vse to se dogaja še danes, še vedno razpravljamo, v kaj je smiselno vlagati, kje je perspektiva. A medtem ko z infrastrukturo in spletom storitev podjetniškim talentom nazadujemo ali kasnimo, se nam talenti enostavno odpeljejo. V Sloveniji ne razumemo, da imamo v vojni za konkurenčnost slovenskega gospodarstva velik vir talentov, to je Univerza v Ljubljani, kjer sta dve tretjini vseh študentov. Podjetniške vsebine je zato treba podpirati tudi in predvsem v Ljubljani. Dogaja pa se, da pravijo, da je Ljubljana najbolj razvita in ničesar ne potrebuje. Tankovske divizije v boju za slovensko konkurenčnost tako sploh ne uporabljamo. Sredstva raje investiramo v manj razvita okolja, da bi podjetništvo zaživelo še tam. Saj lahko, ampak v drugi obliki in v manjšem obsegu, izplen sredstev pa ni optimalen.

Mislim, da smo vedno bolj drzni, predrzni, če želite. Podjetja, ki zdaj prihajajo, so ustanovljena z namenom, da svoj produkt prodajo nekomu večjemu. Če ne uspejo v enem letu, se podjetje zapre in začnejo nov projekt. Torej imamo podjetja, ki so valilnica novih podjetij. Tudi stopnja umrljivosti zagonskih podjetij je že od 15- do 20-odstotna, ampak to je povezano s tem, kar mi učimo mlade podjetnike, da je podjetništvo izkušnja. Če smo premalo pripravljeni za izpit na faksu, pademo, podobno je s podjetjem. Nič ni hudega, če imamo več takih drznih, predrznih. Podjetništvo mora biti tudi zabavno, je pa predvsem proces in učenje.

Mi državi že vrsto let govorimo, da je monitoring podjetniških idej nujno narediti tam, kjer se odvijajo. Ne morejo tega početi državni uradniki. Zato pa pravim, da smo mi naravni podaljšek strategij, ki jih izvaja država. Ker imamo podjetja tu in se z njimi pogovarjamo. Nisem prepričan, ali je država to vlogo podaljšane roke razumela. Politiko, programe pomoči in razpise kreirajo znotraj ministrstev in agencij. Potem pa določene programe, ki jih mi izvajamo, izvajajo tudi agencije, tako da tega ne razumem. Mi se pač trudimo z lastnimi sredstvi, preživeli smo leto, po moji oceni z boljšimi rezultati kot prej, vendar so to naša sredstva, in to nas počasi izčrpava. Naše poslanstvo ni biti močna kapitalska družba, ampak pomagati novim startupom, da pridejo do infrastrukture, skupnosti, znanja, orodij, mednarodne uveljavitve in da se imajo tu dobro.

Saj ni nujno, da je država vključena v vse stvari. Morala bi biti vključena v tiste, ki ji pomenijo nekaj za njen razvoj. Država bi morala nekaj vlagati v sedanjost, nekaj pa v prihodnost. Mislim, da mi spadamo v segment prihodnosti. Ampak se je zgodilo, da so vse naložbe za prihodnost najprej ukinili. Druga stvar je, da smo še izrazito nepodjetniška država. Raziskava GEM (Global Entrepreneurship Monitor) je pokazala, da se pri nas s podjetništvom ukvarja nekaj več kot 3 odstotke odraslih. To nas uvršča na zadnje mesto med 54 državami. In to je treba na neki način premakniti. Velikih podjetij ni več, celo izvažajo proizvodnjo, in dejstvo je, da je v tehnoloških in kreativnih industrijah višja dodana vrednost. Ne vem, kdo vse bo uspel, nekaj zvezd imamo. Želimo si nekaj deset podjetij, ki bodo svoje ideje prodala za nekaj deset milijonov, saj si niti ne upam reči milijard. Če tega ne bo, bomo ostali v povprečju ali pa bomo šli še dol. Če bomo pozabili vlagati za bodočnost, ne vem, kaj se bo zgodilo.

Želimo si, da bi ta odstotek malo dvignili. Menim, da bi naravoslovne fakultete v študijske programe morale bolj vpeti podjetništvo, ne kako se ustanovi podjetje ali vodi računovodstvo, ampak reševanje določenega problema in preverjanje rešitve na trgu. Tisti, ki jim zdaj uspeva, delujejo na področju zabave, informacijske in mobilne tehnologije, informatike v zdravstvu. To so področja, ki blazno hitro rastejo. Mislim, da se jih bo vedno več odločalo za tako pot, ker ne bodo imeli druge možnosti. Če povem drugače, pred kratkim smo objavili razpis za poslovnega sekretarja in smo v enem tednu prejeli več kot 300 prijav. Kaj bodo vsi ti, ki so želeli biti poslovni sekretar pri nas, ne vem, ampak ena od možnosti je, da se začnejo premikati v smer podjetništva.

Mentaliteta ljudi je tista, ki šteje. Aktivni ljudje ideje zlagajo v kampusu, pivnicah ali gostilnah. Nekoč je neki podjetnik povedal, da so najboljše ideje dobivali v gostilnah. Ljudje se morajo nekje srečevati, morda bi bilo lažje tudi v kampusu. Prav tako so za oblikovanje prave ideje primerni podjetniški pospeševalniki, kamor se lahko vključijo ekipe in ne nujno podjetja. Če se ideje ne razvijejo v podjetniško idejo, nič hudega, to je učni proces. Pravijo, da je šele 70. ideja tista prava.

Mi smo bili izjemno veseli, ko se je država odločila zagotoviti ta sredstva. Problem pa je, da smo naredili streho, hiša pa je brez temeljev. Sprejmemo neke ukrepe, ki se slišijo dobro, vendar je treba streho zgraditi od temeljev naprej. Če nimamo dovolj pobud in idej, ki so primerne za predstavitev pred investitorjem, potem imamo težave. Idej je sicer veliko, niso pa toliko razdelane in niso tržno potrjene, da bi bile primerne za tvegani kapital. Investitorji se ustrašijo in denar hranijo v skladih. Zato pa pravim, da smo bliže strehi kot temeljem. Vmes pa so še institucije, ki pomagajo podjetjem pri pisanju poslovnega načrta, ki je primeren za investitorje. In ravno v tem segmentu je naše znanje in tudi naš uspeh, saj iz parka izhaja 282 članov, 127 startupov, 57 spinoff podjetij iz raziskovalne sfere, več kot 500 poslovnih pobud in več kot 250 poslovnih načrtov v postopku za vključitev.