Po obvezni jutranji telovadbi v obliki pospravljanja kampa se začnejo priprave na večerni naskok na vulkan Erta Ale, katerega glavna znamenitost je stalno lavno jezero, eno od petih na svetu. Vzpon nanj je svojevrstna dogodivščina, ki zahteva nemalo poguma, potrpežljivosti in avanturistične žilice. Vulkan je namreč v enem najbolj odročnih in negostoljubnih delov sveta, sredi puščave Danakil, v etiopski regiji Afar, ki je del afarskega trikotnika, sestavljenega iz ozemlja treh držav: Etiopije, Eritreje in Džibutija. Poseljuje ga relativno avtonomno in izjemno trdoživo ter svojeglavo ljudstvo Afar, ki je samooklicano najstarejša etnična skupina v Etiopiji in kljubuje tem nezemeljskim razmeram že več kot 2000 let. Regija velja za precej nestabilno, saj prek nje poteka meja med sprtima sosedama Etiopijo in Eritrejo. Z ene ali druge strani občasno prihaja do provokacij v obliki incidentov, v katere so pogosto vpleteni Afari, ki jih državi izkoriščata za medsebojno obračunavanje. V enem od incidentov v začetku leta 2012 je prišlo do poboja petih turistov, ko so eritrejski Afari skušali ugrabiti skupino turistov na vrhu vulkana Erta Ale.
Varnost je naša prioriteta in dobra novica je, da je na prodaj. V ta namen se odpeljemo do bližnjega mesteca Afdera, ki deluje kot ostanek civilizacije po apokalipsi. V spremstvu voznika Adisa in lokalnega vodnika Nibreta vstopim v precej dotrajano stavbo, na pročelju katere je komajda viden napol zbledeli napis Qafar polis. Po približno desetih minutah pregovarjanja in plačani podkupnini se v spremstvu dveh policistov vrnemo in nadaljujemo pot. Med vožnjo nekoliko nezaupljivo zrem v oba moža postave, ki sta tako suhljata, da jima uniformi kot žaklja ohlapno visita prek ramen, in sprašujem se, ali sta sploh zmožna pošteno poprijeti za kalašnikovko, ki jo ves čas stiskata v rokah. V pogovoru izvem, da je bil eden izmed njiju udeležen in celo ranjen v omenjenem incidentu z ugrabitelji. No ja, verjetnost za to, da bi se mu ponovil scenarij, je gotovo zanemarljiva, se tolažim. Preden zapustimo to psevdocivilizacijo, se nam pridruži še stezosledec Osman, brez katerega bi se bržkone izgubili že po nekaj kilometrih.
Približno dve uri vožnje po brezpotjih puščave sta potrebni, da prispemo do postojanke po imenu Gilesa, kjer naletimo na manjšo skupino japonskih turistov, ki očitno že dlje posedajo v senci stavb nekdanje vojaške baze. Slutim, da podobna usoda čaka tudi nas, saj je tu treba urediti še dodatno vojaško in kamelje spremstvo za vzpon na vulkan, kar pa je v Afriki vse prej kot enostavno. Povrh tega je za vse skupaj odgovoren lokalni poglavar enega izmed klanov po imenu… hja, Gilesa. O njem pa ne duha ne sluha, zato se po približno pol ure čakanja odločimo, da ga obiščemo na domu, ki je še nekaj kilometrov globlje v osrčju puščave. »Kdo za vraga je ta tip?« se začnem spraševati, ko opazim, kako vznemirjen je Nibret ob tem, ko se odpravljamo proti našemu džipu. Nekako mi uspe razvozlati, da je ta človek ena največjih avtoritet med približno milijonom in pol Afarov, kolikor jih prebiva na ozemlju Etiopije, in brez njegovega blagoslova odprave na Erta Ale skorajda ni mogoče izvesti. Upam, da ni vstal z levo nogo, razmišljam, ko se prebijamo po vedno globljem pesku proti zaselku, kjer prebiva Gilesa s svojimi ženami, otroki in spremstvom.
Ob prihodu v »vas« nas pričaka nekaj oboroženih radovednežev, ki nas pospremijo v bližnjo kolibo. V ozadju opazim nekakšen prostor za shranjevanje, kjer je zloženih nekaj kovčkov in kalašnikovk. Predstavim se poglavarju, možu, staremu med 50 in 60 let, z očali na glavi in pištolo za pasom, ter z nekaj oklevanja zavzamem mesto na eni izmed prostih blazin. Na srečo je Adis njegov stari znanec in po uvodnih vljudnostnih frazah se začneta pogajati o spremstvu ter ceni. Pogovora seveda ne razumem, zato se vmes nekajkrat le bebavo nasmehnem in pokimam ter še naprej opazujem okolico. V nabito polni kolibi je poleg nas gotovo še dvajset mož, ki brezizrazno in povsem tiho sledijo debati, hkrati pa spremljajo vsako našo kretnjo. Kot edini beluh sem jim še posebno zanimiv. Ob opazovanju prizora mi v glavo nehote šine misel, da sem se znašel v samem srcu ene izmed terorističnih celic. Gilesa medtem zapisuje na papir vsebino dogovora, na koncu pa sname očala, in ko z roko zaman tipa po tleh za ovitkom, jih brez besed vrže nasproti sedečemu bradaču, ki jih hipoma pospravi. Disciplina, kot bi si jo želel tudi naš ljubljeni vodja. Adis se nasmehne in mi v znamenje uspešnosti pogajanj zadovoljno pokima. Iz hvaležnosti, da je ugodil našim prošnjam, ob slovesu poglavarju stisnem v roko jurja birrov (dobrih 50 dolarjev) in že smo skupaj s še dvema njegovima partizanoma na poti nazaj v vojaško bazo.
Sredi dneva je vročina v puščavi neznosna in v teh razmerah se tudi domačini najraje zadržujejo v senci ter ob srebanju čaja in žvečenju kata modrujejo o marsičem. Nekaj izpraznjenih skodelic čaja pozneje se odločijo, da je čas primeren za nadaljevanje naše poti proti baznemu taboru ob vznožju vulkana. Puščavska pot se kmalu konča in začne nas premetavati kot goveda v napol praznem kamionu. Ko naposled nekako pririnemo do tabora, vročina že začne nekoliko popuščati. Do časa, ko smo okrepčani in kamele naložene, pa sonce že zaide in nočni pohod na vulkan se lahko začne.
Naši vrli stražarji nas postavijo v vrsto, na čelu katere nam stezosledec narekuje zmeren tempo, sami pa nas varujejo po bokih. Po dobri uri hoje naletimo na prve onemogle člane japonske skupine, ki kljub rokavičkam in maskam ne zmorejo več tempa. Ne glede na to, da je noč, je vročina še vedno precejšnja, in ko sopihajoč hlastaš za zrakom, imaš občutek, kot da ti nekdo s fenom piha v usta. Če izgubljene tekočine ne nadomestiš, lahko hitro pride do dehidracije. Kmalu v daljavi sredi teme prvič opazimo rdeč sij, ki objema vrh vulkana. Kljub temu da je vulkan visok le 613 metrov, zaradi oddaljenosti baznega tabora, vijuganja ter nenehnega dviganja in spuščanja potrebujemo približno tri ure in pol, da dosežemo vrh. Na robu kaldere se nam odpre pogled v njeno notranjost in lavno jezero, ki leži na dnu. Prizor je zares nadrealističen in v trenutku je pozabljen ves napor, ki smo ga vlagali ves dan.
Razdaljo od notranjega roba do jezera prehodimo po strjenih plasteh lave in v nogah imam občutek, kot da bi hodil po hrustljavi skorji malce zažganega kruha. Čim bolj se približujemo robu kraterja, tem bolj jedek postaja vonj po žveplu. V trenutku se spomnim na Japonce z maskami in si na obraz namestim ruto. Nenadoma se znajdemo le nekaj metrov od roba manjšega kraterja, znotraj katerega približno deset metrov pod nami zagledam brbotajočo magmo, in nekaj sekund pozneje me že zadene val žveplene vročine. Koža se mi v hipu naježi. Ne vem, ali je za to kriva vročina ali pa zgolj dejstvo, da sem priča nečemu tako spektakularnemu in neverjetnemu. Nekaj minut se borimo z nevzdržnim vonjem in vročino ter vzhičeni občudujemo središče zemlje in mini eksplozije mehurjev magme, nato pa se pljuvajoči in s kislim okusom v ustih odpravimo nazaj proti vrhnjemu robu kaldere.
Medtem ko se kljub utrujenosti zaman trudim zaspati na trdih tleh vulkana Erta Ale, se okus po žveplu vendarle izgubi. Po neprespani noči pa v zgodnjem jutru ostane le še neizbrisen spomin na nepozabno dogodivščino.