Šempas. Orkanska burja, ki je pred dobrim letom pustošila po Primorski in v sunkih dosegla tudi 200 kilometrov na uro, je največ škode naredila v Vipavski dolini. Lomila je električne drogove in drevesa, uničevala strehe, v Šempasu v spodnjem delu doline pa odnesla montažni del prvega nadstropja stanovanjske hiše.
Družini Škarabot in Kofol sta takrat ostali brez strehe nad glavo. Po letu dni so se vsi štirje stanovalci vrnili v obnovljen dom. »Hvaležen sem vsem, ki so pomagali. Lepi so občutki, ko smo spet doma. Tudi v Dornberku, kjer so nas namestili po katastrofi, ni bilo slabo. Takoj smo našli prijatelje, toda biti v lastnem domu je nekaj posebnega. Tu je toplo tudi zjutraj, ko centralna kurjava ne dela. Hiša je trdna, varna,« je srečen pripovedoval Alfred Škarabot. »Ko bom dobil še delo, zdaj sem dosti odvisen od očetove pokojnine, bom najsrečnejši človek. Težko se prebijava skozi življenje. Imamo samo za položnice in hrano. Prijel bi za vsako delo, tudi pometal bi po Novi Gorici,« dodaja Alfred in pravi, da je najlepše zvečer, ko v topli sobi z očetom gledata televizijo.
Zadovoljen je tudi Karlo Škarabot, ki pravi, da je v začasnem stanovanju v Dornberku najbolj pogrešal travnike in vrtove. Pa tudi sosedo, h kateri zdaj pogosto skoči na klepet. »Tu ni prometa in zato se sprehodim do sosede, ki je prav tako kot jaz vdova. Pa tudi kolk si je zlomila kot jaz. Upam, da bo streha zdržala pred burjo. Nisem bil zraven, ko so jo postavljali. Pri stari strehi sem bil in mojstrom svetoval, da dajo na tisti strani, kjer burja močneje piha, nekaj več vijakov. Veste, strehe niso več takšne, kot so bile včasih. Imeli smo korce in še s kamenjem smo jih obložili,« razlaga Karlo, ki je hvaležen za vsak paket Rdečega križa ali Karitasa. »Nekaj pridelamo pa tudi doma. Zemlje nimamo veliko, toda nekaj je. Koruze ne sejemo, je pa vse drugo.«
Grozne noči z 10. na 11. februar ne bo nikoli pozabil niti Metod Kofol, partner Andreje Škarabot. Takrat ni mogel zaspati. Z Andrejo sta budno poslušala ropotanje in sunke vetra, skrbelo pa ju je tudi za Alfreda in Karla, ki sta bila v zgornjem, montažnem delu hiše. »Nekaj je zaropotalo pred oknom spalnice. Videl sem, da je odneslo del stene. Kmalu zatem je Alfred začel kričati, da je zgornje nadstropje porušeno. Ostal je samo zidani del. Vse je bilo uničeno. Še sreča, da nismo bili ranjeni.«
Obnova hiše je stala 92.000 evrov. Dobrih 7000 je prispevala občina, nekaj je iz zavarovalnine dodala prizadeta družina, drugo pa je bil prispevek dobrodelnih in humanitarnih organizacij (Rdeči križ in Karitas), rotary klubov iz Nove Gorice, Solkana in Ajdovščine ter 19 obrtnikov in podjetij.