Stefan Vavti

Banke so odraz makroekonomskega položaja, v zadnjem času pa tudi ekonomsko-političnega, saj se usoda bank pogosto enači z usodo držav območja evra. Zdravje bančnega sistema kaže več faktorjev. Če se primerjamo z okoliškimi trgi, lahko ugotovimo, da slovenski bančni sistem ni zdrav. Med drugim zaradi rasti obsega slabih terjatev, ki se v Sloveniji ne umirja. Upam, da bo letos prišlo vsaj do stabilizacije in konca upadanja gospodarske aktivnosti, ki močno vpliva tudi na poslovanje bank. Posledično bo moralo v bančnem sistemu priti tudi do neke vrste konsolidacije. Glede na število prebivalcev in podjetij v Sloveniji je namreč bank pri nas preveč. Kriza je pokazala tudi, da banka brez stabilnega lastnika težko živi.

Banka Unicredit ima v tem pogledu močno zaledje lastnikov, zaradi česar nam je v krizi tudi uspelo povečati tržne deleže na segmentih, ki jih ciljamo.

Že v dobrih časih, v obdobju od leta 2006 do leta 2008, so bile nekatere banke nekoliko preveč pogumne pri vstopanju v določen posel ali pa premalo konservativne pri zavarovanju svojih terjatev in cenovni politiki. Čeprav zakonodaja zahteva, da v upravi sedi član, odgovoren za upravljanje tveganj, sem imel pogosto občutek, da se v nekaterih bankah sprejemajo zelo »podjetniške« odločitve.

To nikakor ne drži za Unicredit. Nismo prenašali nobenih slabih terjatev v tujino. Če so to počele druge banke, pa je to lahko kvečjemu dobro za Slovenijo, ker v tem primeru slovenski davkoplačevalec ne rešuje situacije, temveč je to naloga tujega lastnika.

S tem se ne strinjam, velikokrat smo imeli eno od vodilnih vlog pri oblikovanju rešitev, je pa res, da vsa omenjena podjetja niso bila rešljiva zaradi prevelike zadolženosti in premalo unovčljivega premoženja oziroma denarnega toka na drugi strani. Pri tveganih poslih se vsaka banka zaveda svoje izpostavljenosti in tudi obsega zavarovanj, ki jih ima. Veliko je odvisno od tega, kako k sanaciji pristopijo različni deležniki. Lastnik je prvi odgovoren za sanacijo podjetja, vendar ima lahko v določenih primerih zvezane roke. Banke ne morejo nadomestiti lastnika oziroma le v izrednih primerih in za kratek čas. Unicredit Bank pri sanaciji gospodarstva na splošno zavzema konstruktivno držo, kar lahko potrdijo številna podjetja, s katerimi smo sodelovali. Seveda pa se je včasih smiselno vprašati, ali obstaja v podjetju še toliko zdravja, da se splača nadaljevati sanacijo. Likvidacija je tedaj pogosto najbolj smiselna možnost, na kar pa se je v preteklosti vse prevečkrat gledalo z neodobravanjem.

Naša banka je bila zelo konstruktivna pri reševanju situacije v Intereuropi. Banke sicer, nasprotno od vaše navedbe, niso bile investitorice v projektu v Rusiji, temveč upnice podjetja. Investicijski projekt, na podlagi katerega smo odobrili posojilo, je kazal, da se krediti lahko poplačajo dolgoročno iz denarnega toka. Da je pri realizaciji projekta prišlo do različnih odstopanj, je navsezadnje tudi predmet različnih preiskav, ki so še v teku. Kakor vem, se je kupec logističnega centra iskal več let, a enostavno ni bilo takega, ki bi za projekt ponudil sprejemljivo odkupno ceno. UCTAM Rusija, ki je del skupine Unicredit, je logistični center odkupil začasno, s končnim ciljem preprodaje v doglednem času. V tem pogledu je bila Unicredit edina, ki je bila zainteresirana reševati situacijo v dobro podjetja v Sloveniji.

Banke ne morejo nadomestiti lastnika oziroma kapitala. V Sloveniji so trenutno skoraj vse panoge kapitalsko izredno podhranjene, zaradi česar težave teh podjetij le naraščajo. Ljudje si pogosto napačno predstavljajo, kaj pomeni reševati podjetja. Če ni kapitala, je težko; samo s krediti se podjetij ne da reševati v nedogled. Obenem pa tudi trenutna insolvenčna zakonodaja v Sloveniji ne podpira hitrih in učinkovitih rešitev za upnike. Upam, da se bo to kmalu spremenilo, ker je to eden od bistvenih pogojev za učinkovito reševanje podjetij v težavah.

Največ možnosti za rast vidimo v segmentu srednje velikih in malih podjetij ter na področju prebivalstva. Prav zato smo se kljub krizi odločili za strategijo organske rasti; poslovna mreža Unicredita v Sloveniji šteje trenutno 29 enot. Po bilančni vsoti imamo šestodstotni tržni delež, zato je prostora za rast gledano srednjeročno dovolj.

Res je, v zadnjem času predvsem na področju depozitov. To morda ni močno razvidno navzven, saj v enem letu zamenja banko le od 6 do 7 odstotkov prebivalstva.

Število zaposlenih v bančništvu je danes skoraj enako tistemu v dobrih časih, leta 2006, 2007 in 2008, posla pa je objektivno manj. V prihodnjih dveh do treh letih se obseg poslovanja po pričakovanjih ne bo povečal, zato bodo banke morale ubrati različne strategije racionalizacije poslovanja. Tudi strošek dela bodo morale zmanjšati. Odpuščanja zaenkrat v Unicreditu ne načrtujemo, ravno nasprotno, naše ključne kadre želimo dodatno razvijati. Vsekakor pa iščemo načine za optimizacijo našega poslovanja na drugih področjih.

Obstaja več možnosti reševanja bank. Lahko bi se ustvarile slabe banke znotraj bank, vse banke imamo namreč oddelke, ki so se tega naučili, druga možnost pa je seveda slaba banka. A najpomembnejše je, kateri ljudje se bodo ukvarjali s sanacijo bančnega sistema. Bodo to le strokovnjaki ali bodo pri tem sodelovali tudi ljudje z drugimi interesi? Poglavitno vprašanje v prihodnje bo, kdaj se bodo banke lahko rekapitalizirale in kdo bodo novi lastniki.

Sanacija bank je stvar stroke, le tako lahko pričakujemo povrnitev zaupanja domače in tuje javnosti v bančni sistem. Velik del našega skupnega problema je ravno pomanjkanje zaupanja v institucije. Tega ni, ker je preteklost polna razočaranj, saj veliko problemov, ki bi se lahko strokovno rešili, še ni rešenih. Posledično trpijo vsi igralci v gospodarstvu.

Ta davek je po mojem mnenju slab, namenjen le polnjenju proračuna, in čeprav potekajo še pogajanja, trenutno kaže, da ga bo uvedlo le 11 članic EU. V Sloveniji smo bili pri tem med prvimi, čeprav so banke že tako in tako v zelo slabem položaju, ki ga bo ta davek le še dodatno zaostril. Trudili se bomo, da ga v čim manjši meri prenesemo na komitente.

Obstaja več metod in strategij za reševanje problemov. Ameriški in anglosaksonski pristop je hitro rezati, hitro izkazati izgubo, dokapitalizirati in začeti znova. V kontinentalni Evropi je bolj priljubljen pristop reševanja problemov skozi daljše časovno obdobje. To se je pokazalo tudi v krizi evrskega območja, kjer smo potrebovali precej časa za usklajevanje mnenj. Težko bi rekel, kaj je bolje, a menim, da je način reševanja pogosto povezan s kulturnim ozadjem in seveda z dejanskimi možnostmi v danem času.

Zaradi počasnih odzivov EU in pomanjkanja odločnega ukrepanja najbolj trpi zaupanje. V Sloveniji pa je dodaten problem, da ni kapitala, tudi država ga nima. Tuji vlagatelji, ki so še vedno glavni kupci dolžniških papirjev, s katerimi države financirajo primanjkljaj, vse situacije med seboj primerjajo. V tem pogledu je bil ukrep ECB in odločen nastop ECB z guvernerjem Mariom Draghijem na čelu, ki je napovedal podporo območju evra za vsako ceno, zelo dober. Pribitki držav območja evra so se nemudoma znižali. Dober primer učinkov ukrepanja ECB so slovenske 10-letne obveznice, katerih zahtevani donosi so bili v tej krizi že nad sedmimi odstotki, sedaj se nahajajo krepko pod šestimi odstotki. Varčevanje ne bo prineslo vseh želenih učinkov, potrebujemo tudi rast, zato bi bile kratkoročno dobrodošle iniciative za rast, srednjeročno pa fiskalna konsolidacija.

Upam, da se bodo ukrepi končali šele, ko se bosta povrnili makroekonomska stabilnost in gospodarska rast. A kot kažejo gospodarske napovedi, te krize verjetno ne bo tako kmalu konec. Procesi prilagajanja na nove razmere in zniževanje stopnje zadolženosti podjetij in držav namreč ne trajajo le eno leto. V tujini splošno velja, da traja proces razdolževanja podjetij običajno od 5 do 10 let. ECB in posledično lokalne centralne banke območja evra pa imajo vpliv samo na monetarno politiko. Druga, še pomembnejša, pa je fiskalna politika, ki je povezana z nujnimi strukturnimi reformami, ki se zaradi zapletenega političnega procesa pri nas zelo počasi realizirajo.