Stari brooklynski bukvarni ni mar za te novodobne tegobe zvečine razmeroma premožnega beročega družbenega sloja. V nekem kotu se po čudnem ključu srečno srečata glasba in ekonomija. Na polici, kjer je sto let stara izdaja Davida Ricarda o politični ekonomiji, zasledim nekaj starih edicij dveh »biblij« o glasbenem poslu, ki so jih njuni avtorji vsa ta leta dopolnjevali in širili. Prva je This Business of Music (avtorja sta odvetnika Sidney Shemel in William Krasilovsky, deseta izdaja je izšla leta 2007), druga pa je All You Need to Know About the Music Business (avtor je Donald S. Passman, pravkar je izšla njena osma izdaja). Sta izčrpna vodiča po tem, kar je bil v preteklosti glasbeni posel in kar je danes. Prvo, kar pade v oči, je, da glasbeni posel zadeva predvsem posneto glasbo, produkcijo posnetkov, razvejano delitev dela v industriji in obsežne pravne predpise. V starem žargonu je torej glasbeni posel pomenil predvsem posel s ploščami in predvajanjem posnetkov. Bolj ko se bližamo 21. stoletju, več govorita o internetni izmenjavi datotek, piratstvu, posledičnih finančnih izgubah industrije, novih virih kovanja glasbenega profita prek snemanja glasbe za ozadje, za kuliso v trgovinah, opremo v računalniških igrah.
Nobeden od priročnikov se posebej ne posveča igranju glasbe »v živo«, ki jo v splošnem obravnavata kot podrejeno funkciji posnetka (plošče). Vse, kar zadeva igranje glasbe v javnih prostorih, je v obeh priročnikih obešeno na nekaj drugega. Muziciranje, srečevanje z glasbo v javnem ali pollegalnem prostoru, je videti kot nekaj povsem rezidualnega. Glasba na koncertu v klubu ali koncertni dvorani ni videti kot del glasbenega posla, ki bo nekomu prinesel dobiček, glasbeniku pa približno znosno življenje.
In vendarle glasbo v New Yorku igrajo v živo, vtis je, da celo več kot prej. Če je danes povsod del mestnega utripa, resda v vlogi mimobežne spremljevalke, so prisotni tudi številni prostori, kjer ji lahko prisluhnemo. In v tem mestu igrajo hudirjevo dobri glasbeniki. Po grobi oceni živi v New Yorku med 20.000 in 30.000 glasbenikov. Manj kot pred desetimi leti. Na domala vsaki postaji metroja, tudi v bolj oddaljenih Queensu in Brooklynu, klobuk nastavljata igrajoča fant ali dekle, igra majhen bend. Nekateri zaslužijo več kot tisti, ki so glasbi posvetili leta šolanja in muziciranja v klubih. Izjema so glasbeniki na rednih plačah v redkih orkestrih klasične glasbe, v broadwayskih gledališčih in pa poklicni glasbeniki, ki igrajo na porokah, bar micvah, ob rojstnih dnevih. Po pravilu ta »kasta« glasbenikov igra v prostorih, ki jih varuje sindikalna pogodba.
Kaj pa drug, neodvisni, »indie« svet, ki mu pripadajo rockerji, didžeji, jazzarji, eksperimentalci, avantmuzičisti? Še tisti, ki je bil videti trdno povezana skupnost, postaja vse bolj fragmentaren. Akterji nekdanje kreativne dowtown scene priznavajo, da njene tesne povezanosti ni več. Nekaterim utečenim neprofitnim prostorom, denimo glasbeni galeriji nove muzike Roulette, je lani uspela selitev v Brooklyn in pridobitev novega prostora v starem gledališču po tridesetih letih najemništva prostorov na Manhattnu. Drugod glasbeniki igrajo za delež od vstopnine ali nastavijo klobuk. Mlade scene z nekaj veterani so se že pred leti začele premikati vzhodno od kičaste prestolnice hipsterjev v brooklynskem Williamsburgu v nekdanjo industrijsko četrt Bushwick ali pa južnovzhodno od parka Prospect. Večina glasbenikov, ki so svoj slog izoblikovali v muziciranju z drugimi in so v prostorih tvorili živahne scene, to pogreša. Energije in časa zmanjkuje, tudi sindikalistične solidarnosti, ki je uspela z nekaj zadnjimi akcijami. Rezervna armada glasbenega dela v glasbenem poslu pa kar priteka v mesto in vztrajno pritiska. Povsod zmaguje ideologija »pay to play«.