»Slovenskemu filmu z najvišjega političnega vrha napovedujejo programsko discipliniranje,« je pisalo na vabilu na petkovo tiskovno konferenco, ki so ga podpisali predsedniki slovenskih filmskih ustanov in društev, Metod Pevec (predsednik sveta Filmskega studia Viba film), Klemen Dvornik (Društvo slovenskih režiserjev), Iva Krajnc (Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev), Danijel Hočevar (Društvo filmskih producentov) in Radovan Čok (Združenje filmskih snemalcev).
Nova sprememba mimo stroke
Režiser Metod Pevec je nevarnost takšnega »programskega discipliniranja« zaznal v izjavi predsednika vlade Janeza Janše, ki je v nagovoru Zbora za republiko povedal: »Kmalu nas ne bodo več zasramovali s snemanjem filmov o slovenskih pocestnicah, samomorilcih in pijancih, takrat bodo na njihovo mesto prišli junaki in junakinje našega časa.« Pevec se je upravičeno zaskrbljeno vprašal, kateri pa naj bi bili ti »junaki in junakinje našega časa«, toda osrednja točka tiskovne konference je vseeno bila nekaj drugega – namreč dejstvo, da je vlada RS dan pred kulturnim praznikom brez posvetovanja s filmsko stroko sprejela spremembe akta o ustanovitvi Filmskega studia Viba film.
Sklep o tej spremembi je bil celo že objavljen v Uradnem listu RS, nanaša pa se predvsem na primere manjšinskih koprodukcij, glede katerih pravi, da je lahko Viba »v finančni konstrukciji slovenskega koproducenta vključena kot izvajalec do sorazmernega deleža, ki ga v celotnem financiranju projekta predstavljajo sredstva, dodeljena s strani Slovenskega filmskega centra, v preostalem deležu pa svoje usluge zaračunava«. Ta »sofistika« naj bi v prostem prevodu pomenila omejitev oziroma zmanjšanje slovenskih manjšinskih koprodukcij (najslavnejša je še vedno z oskarjem nagrajena Nikogaršnja zemlja bosanskega režiserja Danisa Tanovića).
Tržne cene, ogrožene koprodukcije
Po evropski konvenciji o mednarodnih koprodukcijah tako manjšinske kot večinske koprodukcije veljajo za »domače« filme, kar jemlje težo argumentu ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, da je »v kriznem obdobju potrebno prioritete dejavnosti javnega zavoda opredeliti v korist preostalega dela slovenskega nacionalnega filmskega programa«. Stvar je namreč v tem, da skoraj vsi slovenski filmi nastajajo bodisi kot večinske bodisi kot manjšinske koprodukcije, po spremembi člena o koprodukcijah pa se slovenskim producentom omejujejo tudi možnosti večinskih koprodukcij: kajti če bo Viba tujim koproducentom zaračunavala storitve po tržnih cenah, bo tako manjšinskih kot večinskih koprodukcij vse manj. In to še toliko verjetneje, ker tehnična oprema Vibe, ki ne premore niti digitalne kamere, postaja vse bolj zastarela – celo tako zelo, da slovenski Filmski studio postaja »muzej filmske tehnike«, kot so se izrazili filmarji, ki pa so vseeno menili, da bi ne bilo tako slabo, če bi Slovenski filmski center in Filmski studio stanovala pod isto, torej Vibino streho.
Ob dejstvu, da slovenska filmska produkcija postaja vse bolj podcenjena in podhranjena dejavnost (z okoli štirimi milijoni evrov proračuna na leto, kar je toliko, kolikor na primer v Avstriji ali Italiji znaša produkcija enega samega filma), spremenjeno zakonsko odločilo o koprodukcijah seveda pomeni nov udarec – očitno tako hud, da je slovenskim filmarjem pošla sapa, da bi lahko kaj rekli o nemara še bolj perečem problemu. Kot je recimo ta, da Slovenski filmski center še vedno nima potrjenega finančnega načrta, kar ima za posledico, da ne more izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti do producentov.