Dekan z izjemno obsežnim CV-jem pa je prepričan, da ni dovolj vedeti, saj znanstvene policije nimamo. Na tem področju so mogoče le razne oblike neformalnega pritiska v obliki etičnih razsodišč in kritičnih odzivov akademskih kolegov, ki nemalokrat epilog doživijo (samo) na hodnikih fakultet. Ob pomanjkanju etike je z nami spregovoril tudi o perečem problemu »šerifovskih« visokošolskih prijateljsko-strankarskih odnosov. »Oh, jaz jih obožujem,« smeje pove in takoj doda, da še vedno verjame, da je javno šolstvo boljše od zasebnega. Ker ima tradicijo in integriteto.

Kakšna je glede na vaše kriminološko znanje vloga neformalnih mrež v slovenskem raziskovalnem prostoru?

Po eni strani so gonilo razvoja in kot take pozitivne. Obstoji še druga, negativna stran neformalnih mrež, o katerih poglobljeno pišejo kolegi, ki se ukvarjajo s korupcijo. Tam je motiv nekoliko drugačen, pojavljajo se klientelizem, favoriziranje svojih, skratka gre za sledenje staremu načelu: ni važno, kaj znaš, važno je, da si naš. (Smeh.) Očitki so še kako upravičeni.

V bazi Sicris najdemo nič kaj vrhunske znanstvenike z neverjetnim seštevkom točk, ki so zelo dobro naštudirali sistem, kako se do teh točk pride. Imajo veliko projektov v domačih logih, v mednarodni znanosti pa jih dejansko ni ali pa sodelujejo z univerzami tretje kategorije. Tem ljudem je treba »čestitati«, so zelo pametni, ker znajo premeteno investirati svojo energijo.

Imate koga konkretno v mislih?

(Smeh.) V zadnjem času je takšnih kar nekaj medijsko izpostavljenih ljudi.

Borut Rončević je bil na razpisu ARRS za mentorje mladim raziskovalcem izbran na račun raziskav, ki jih zasebni fakulteti, na kateri je zaposlen, velikodušno financirajo podjetja v državni lasti.

Tudi raziskovalci z naše fakultete imajo dosežke v tej kategoriji, a na račun evropskih projektov. Vzrok za visoko oceno v kategoriji A3, ki jo omenjate, je mogoče najti tudi v neformalnih mrežah. Večina točk iz A3 je pravih, nekateri pa znajo tudi na tem področju mešetariti. Če hočeš dandanes biti v Sloveniji dober in konkurenčen znanstvenik, moraš obvladati tudi bibliometrični menedžment. Jedro problema je v instrumentalizaciji znanosti, ki prevladuje nad javno rabo uma.

Naj ilustriram še s primerom nedavne prakse, o kateri sem se pogovarjal s tremi sodelavci, ki so bili pred leti kot predavatelji povabljeni na zasebno fakulteto, ki je ne želim imenovati. Od vseh so opravili le desetino po učnem načrtu predvidenih predavanj. Nato so študenti pisali izpite. Ko je prišel čas za ocenjevanje, so jih iz referata obvestili, naj se ne obremenjujejo z ocenjevanjem, saj bodo izpite popravili na fakulteti sami.

Je mogoče reči, da je na zasebnih več odklonov kot na javnih fakultetah?

Težko bi rekel, da je tako. Sodelujemo z zasebno univerzo Northeastern v Bostonu. Na področju kriminologije je ena izmed desetih najboljših v Združenih državah Amerike. Mislim, da so omenjeni odkloni bolj značilni za vzhodnoevropski prostor, za mlade demokracije, kjer posamezniki vidijo visoko šolstvo kot še en možen biznis, kjer se da dodatno, hitro in dobro zaslužiti.

Denarja za raziskovanje je vse manj, zato so raziskovalci bolj pozorni tako na nepravilnosti pri dodeljevanju denarja kot na (ne)poštenost kolegov.

Z raziskovanjem in dejavnostmi bi se morali ukvarjati moralni, pošteni, vrhunski strokovnjaki. Na neki način lahko primerjamo dogajanje v znanosti tudi s pojavi v politiki. Sindrom je podoben: marsikdo je na začetku znanstvene oziroma politične poti pošten, ko se dirka začne in se ponudijo priložnosti ter skušnjave, pa nekateri na poštenost pozabijo. Menim, da je problem tudi v tem, da če hočeš postati oziroma biti uspešen znanstvenik in raziskovalec, se moraš podrediti vzpostavljenim tihim pravilom in vzorcem ravnanja. Z drugimi besedami, moraš se posloviti od intelektualne poštenosti doslednosti in brezkompromisnosti, sicer te bodo, v profit in podporo družbenim elitam usmerjena raziskovalna in akademska okolja, izpljunila.

Vodilni v inštitucijah pogosto pozabljajo ali celo ne jemljejo resno načrtov integritete. Gre za to, da inštitucija oceni tveganje korupcije oziroma ranljivost inštitucije, pojav neustreznih praks, ogrožanje postopkov itd. Pozablja se na ključno vlogo vodstev inštitucij. Za podrejene je namreč daleč najpomembnejši zgled, ki vleče. Če se v inštituciji pojavi neskladje med vrednotami vodje in podrejenih, smo na slabi poti.

Goljufija in laž sta tudi v znanosti nesprejemljivi. Vi opažate, da sta vendarle ne tako redki obiskovalki tega področja. Čemu pripisujete tolikšen pojav obeh v praksi?

To seveda ni pogost pojav, se pa zgodi tako kot tudi na drugih področjih. Prav gotovo sta v ospredju sistemsko spodbujanje tekmovanja in splošna neoliberalna naravnanost, ki deluje po načelu objavljaj ali izgini (angl. publish or perish). Ne smemo zanemariti niti individualnega vidika, torej posameznika, ki je pod pritiski. Za doseganje ciljev se nekateri, rekel bi zelo redki, odločajo za odklone, ubirajo bližnjice, da hitreje dosežejo cilj.

Kako je to videti v slovenskem raziskovalnem prostoru?

Nekateri se znajdejo tako, da imajo svoje novodobne sužnje – asistente, ki zanje pišejo članke in si prisvajajo njihovo delo. Opažam tudi, da so kolegi zelo občutljivi pri habilitacijah. Pozorni so, ko ugotovijo, da nekdo napreduje, čeprav ne izpolnjuje pogojev za napredovanje.

Naj navedem primer, ki me je pred leti presenetil. Člani habilitacijske komisije so dali kandidatu za napredovanje pozitivno mnenje s pridržkom, čeprav ta ni izpolnjeval pogojev za napredovanje v akademski hierarhiji. To je podobno temu, kot če bi neki profesor študenta, ki je test pisal negativno, ocenil s šestico. Nato pa bi ga vsakič, ko bi ga videl, spomnil, da je bila ocena podarjena. To ni pošteno. Če meniš, da nekdo ne izpolnjuje pogojev, tako napiši. A le redko se zgodi, da kolegi v akademski skupnosti svojim kolegom ne bi napisali pozitivnega mnenja.

Zakaj mislite, da je tako?

Gre za solidarnost med kolegi, velikokrat tudi soodvisnost in tudi preračunljivost. Slovenski prostor je majhen, zato je tudi število ocenjevalcev omejeno. Slej ko prej se zgodi, da bodo ocenjevali tudi tebe.

Če neetično ravnanje raziskovalcev in visokošolskih učiteljev opažate dalj časa, ali lahko pričakujemo, da bo zaradi trenutno neugodnih finančnih razmer v visokem šolstvu odklonov še več?

Mislim, da samo pomanjkanje denarja ne spodbuja nemoralnih dejanj.

Morda finančne razmere res ne, a mislim na pritisk, negotovost in podobno, kar tovrstne neugodne razmere prinašajo.

Revščina sama po sebi ne povzroča prestopništva. Zanj je potrebna kombinacija več dejavnikov. Poleg tega moramo pri odklonskih praksah razlikovati med goljufijami, neznanjem in napakami. Slednje niso problem; vsak se tudi kdaj zmoti, naredi napako.

Že mentorji na fakultetah zahtevajo od svojih bodočih diplomantov, da jih citirajo v diplomskem delu. Poznamo tudi primere, ko se profesorji za medsebojno citiranje dogovarjajo s kolegi v tujini.

Tudi to se dogaja, vendar citiranje mentorja v diplomskem delu nima pomembne vloge pri ocenjevanju citiranosti v znanosti. Nekateri mentorji so zelo občutljivi, če jih njihov kandidat ne citira. Zgodi se tudi, da te pokliče kolega, ki je seznanjen, da pišeš članek, in prosi, da ga citiraš. To seveda ni problem, če je citiranje skladno z vsebino. Če nekdo piše o tulipanih, drugi pa o borovnicah, a se vseeno medsebojno navajata, je to problematično. Obstaja še druga, zavistna plat te medalje. Nekateri kolegi za nobeno ceno ne bi citirali svojega kolega, ki je naredil odlično študijo.

Kako komentirate očitke o lenuhih na univerzah, ki prihajajo s samega vrha sedanje slovenske politike?

Tudi na univerzah so lenuhi, a ti zagotovo na nobeni od javnih univerz ne prevladujejo. Predsednik vlade je izjavil, da delo univerzitetnega profesorja obsega samo 6 ur predavanj na teden. S tem je pokazal, da ne pozna razmer v visokem šolstvu. Gre za čisto zavajanje, ustvarjanje sovražnosti do univerzitetnih profesorjev, češ, da smo veliki gospodje in zajedavci proračuna. Opazka je demagoška in posplošena ter kot taka namenjena podpori ukrepom, s katerimi aktualna politična oblast uničuje substanco javnih univerz in povzroča apatijo, celo intelektualno anemičnost. To ni bilo pošteno. Prizadelo me je predvsem zato, ker v našem kolektivu delamo ljudje, ki se trudimo po svojih najboljših močeh razvijati svoja področja tudi čez predpisani delovnik.

Kje je izvirni greh težav slovenskega visokega šolstva, na ministrstvu, na fakultetah, v splošnem evropskem vzdušju?

Problem je prisoten povsod po malo. Zavedati se moramo, da so univerze v zadnjem desetletju postale tudi neke vrste blažilec družbenih problemov. Ohranjamo tudi socialni mir in omogočamo podaljšano adolescenco mladim tja v 30. leta. Predstavljajte si te mlade ljudi, če jim ne bi omogočili študija. V najslabšem scenariju bi postali nezadovoljna ljudska množica brez možnosti dostopa do izobraževanja in zaposlitve ter vizije za prihodnost.

A problem je seveda širši. Gre za vprašanje pogleda in filozofije razvoja visokega šolstva. Pomembno je namreč tudi, kakšne profesorje si želimo, kakšnega znanja si želimo. Verjetno najboljšega, najboljših strokovnjakov, diplomantov. In končno, kaj bomo naredili za to, da mladi ne bodo odhajali v tujino. Na naši univerzi so pred novim letom dopuščali možnost, da bodo v tem študijskem letu zaradi zmanjšanja financiranja mariborske univerze morali odpustiti čez 200 delavcev.

Torej sodoben slovenski znanstvenik, samaritan?

(Dolg razmislek.) Da, skorajda tako je.