Pablo Neruda, prejemnik Nobelove nagrade za književnost leta 1971, čigar pravo ime je bilo Ricardo Eliecer Neftali Reyes Basoalto, je umrl 23. septembra 1973 v Santiagu, dvanajst dni po Pinochetovem državnem udaru. Pokopan je zraven svoje rezidence ob morju v kraju Isla Negra. Minuli teden je čilski sodnik Mario Carroza, ki je začel leta 2011 preiskavo o vzroku Nerudove nenadne smrti, napovedal izkop njegovih posmrtnih ostankov. Novico je prvi posredoval spletni časopis El Mostrador, potrdila pa jo je Fundacija Pabla Nerude.
Šoferja so končno poslušali
Preiskava se je začela po tistem, ko je mehiška revija Proceso maja 2011 objavila intervju z Nerudovim šoferjem Manuelom Arayo Osoriom. V njem je Araya povedal to, kar je ves čas trdil – da je Nerudo dal umoriti Pinochet –, vendar mu ni nihče hotel prisluhniti. »Po 11. septembru 1973 je pesnik skupaj z ženo Matilde nameraval oditi v izgnanstvo v Mehiko. Načrt je bil, da bi iz tujine prej kot v treh mesecih strmoglavili tirana. Za pomoč pri strmoglavljenju Pinocheta je nameraval zaprositi ves svet. Toda še preden se je vkrcal na letalo, so ga internirali na kliniko, kjer so mu dali smrtonosno injekcijo,« zagotavlja danes 65-letni Araya. Doslej tega nihče ni želel verjeti, niti Čilska komunistična stranka, katere član je bil tudi Neruda. Na koncu je zaradi Arayeve izjave v tujem mediju leta 2011 ta stranka vendarle pri čilskem sodišču uradno vložila zahtevo za preiskavo o vzroku Nerudove smrti.
Nerudovo hišo v kraju Isla Negra je po državnem udaru nemudoma zasedla vojaška mornarica, vendar se po Arayevih besedah pesnik ni pustil motiti pri dokončanju znane avtobiografije Priznam, da sem živel. Pet dni zatem je Nerudi tedanji mehiški predsednik Luis Echeverria ponudil zatočišče v Mehiki in 19. septembra je čilska vojaška hunta pristala, da ga premestijo v Santiago, od koder naj bi odpotoval. Namestili so ga na znano kliniko Santa Maria, kjer naj bi, kot so mu dejali vojaki, v miru počakal na odhod iz države, predviden za 22. september. Ko pa je tistega dne prišel ponj tedanji mehiški veleposlanik Gonzalo Martinez Corbala, ga je Neruda brez pojasnila zaprosil za preložitev potovanja na 24. september.
Smrt tik pred odhodom v tujino
Po Arayevem pripovedovanju ga je pesnik 23. septembra dopoldne prosil, naj gresta z njegovo ženo Matilde po nekatere osebne predmete v Isla Negra, ki jih je želel vzeti s seboj v Mehiko. »Okoli štirih popoldne sva prejela telefonski klic. Bil je Neruda. Prosil naju je, da se nemudoma vrneva v Santiago, ker se počuti zelo slabo. Povedal je, da je med tem, ko je počival, vstopil v njegovo sobo neki zdravnik in mu dal injekcijo. Midva sta takoj pohitela na kliniko, kjer sva ga našla z vročino, zariplega in otečenega.« Araya se spominja, da je tedaj pristopil k njemu neki zdravnik in mu dejal, naj gre iskat v lekarno na periferiji mesta zdravilo, ki ga pacient nujno potrebuje.
Takrat 26-letni Araya je to tudi storil, toda na poti tja sta mu zaprla pot dva avtomobila, iz katerih so izstopili oboroženi vojaški tajni agenti in ga na silo izvlekli iz avta, ga vrgli na tla, obrcali in ga ustrelili v nogo. Odpeljali so ga na Estadio Nacional, ki je bil takrat spremenjen v koncentracijsko taborišče za Allendejeve privržence. Pozneje je Araya izvedel, da je prav tistega dne, ko so ga aretirali, ob 22.30 umrl tudi Neruda. »Od takrat do danes sem trkal na mnoga vrata, toda nihče mi ni hotel prisluhniti. Edino, kar si želim, je, da svet izve, da je bil Neruda umorjen,« pravi Araya. Po 20 mesecih preiskovanja je sodnik Carroza povedal, da obstajajo indici v prid Arayevim trditvam. Pri tem je zanimivo, da je bil na podoben način na isti kliniki Santa Maria januarja 1982 na Pinochetov ukaz dokazano umorjen nekdanji krščanski demokrat Eduardo Frei Montalva, ki je bil predsednik države v letih 1964–1970. Bil je Pinochetov glavni nasprotnik, zato ga je ta dal odstraniti, tako kot mnoge druge politične in vojaške osebnosti, ki so bile nevarne režimu.