Jankovićeva senca

»Ugotovitve komisije za preprečevanje korupcije so tako obremenjujoče, da terjajo odstop Janeza Janše in Zorana Jankovića,« je takoj po objavi poročila komisije za preprečevanje korupcije 8. januarja pohitel z izjavo predsednik Državljanske liste Gregor Virant. »Če bi bili takšni očitki protikorupcijske komisije namenjeni meni, ne bi bil več ne minister ne predsednik stranke,« se mu je nekaj ur kasneje pridružil prvak SLS Radovan Žerjav. »Če očitki protikorupcijske komisije držijo, morata Janša in Janković odstopiti,« je bil kategoričen predsednik stranke upokojencev Karl Erjavec.

Ob tako odločnih izjavah umika ni bilo več. Organi navedenih strank so po vrsti zahtevali Janšev odhod s premierskega položaja. Si pa zlasti DL in SLS odhoda iz koalicije nista želeli in sta Janšo pozvali, naj za premierja predlaga svojega človeka oziroma naj SDS predlaga novega kandidata za mandatarja. Kot široko sprejemljivo ime, ki bi ga bila po nekaterih napovedih zaradi zadovoljstva nad Janševim odhodom ter v izogib predčasnim volitvam pripravljena podpreti celo Pozitivna Slovenija, se je pojavljalo ime ministra za delo Andreja Vizjaka. A bi bilo to zanj, kot je dejal, »znanstvena fantastika«. Še bolj pa očitno za predsednika SDS. Svet Slovenske demokratske stranke je Janši ob budnem nadzoru najzvestejših članov izrekel skoraj soglasno zaupnico, začela se je strankina intenzivna kampanja za zaščito predsednika vlade, med katero so se s sporočilom o tridesetletnem komunističnem preganjanju Janeza Janše obrnili tudi na »prijatelje v tujini«, prek Zbora za republiko pa so organizirali številne javne tribune ter opozorilni shod sredi Ljubljane prejšnji teden.

Ker torej Janša novega mandatarja ni predlagal oziroma je strankam jasno povedal, da se ga lahko znebijo le s konstruktivno nezaupnico, so mu DL, DeSUS in SLS druga za drugo odpovedale sodelovanje; v na novo oblikovani opoziciji se je začelo iskanje poti iz politične krize. Ki je zato, ker Janković (o katerem je tako kot o Janši protikorupcijska komisija tudi ugotovila večkratno in sistematično kršenje protikorupcijske zakonodaje) ne odstopi s položaja ljubljanskega župana in je zgolj zamrznil svojo funkcijo predsednika PS, bistveno oteženo.

Začasno predsednico PS Alenko Bratušek tako nenehno spremlja Jankovićeva senca. Predsednik SD Igor Lukšič se z njo sploh ne želi sestati, saj da formalno sestankuje samo s pravimi predsedniki strank. Zato je za srečanja s »poslanko Bratuškovo« pooblastil njeno poslansko kolegico v SD, Majdo Potrata. Prvak DL Gregor Virant je najavil željo stranke, da bi se morebitno oblikovanje nove vlade gradilo iz sredinskega trojčka in torej ne iz največje parlamentarne stranke. Prav težnja, da bi PS vendarle prevzela pobudo in pokazala, da vodi igro, je po naših informacijah botrovala nepremišljenemu in mnogo prezgodnjemu posredovanju imena morebitnega mandatarja Mira Cerarja javnosti. S tem pa je stranka zaigrala svoj adut pri postavljanju projektne vlade in ponovno dokazala popolno politično amaterstvo.

Hromeča politična polarizacija

Tudi Virantov projekt graditve »nove vlade iz sredinskega trojčka« je neslavno propadel. Izvršilni odbor SLS je namreč ta teden sporočil, da pri oblikovanju levosredinske projektne vlade stranka ne bo sodelovala in da se seli v (konstruktivno, kajpak) opozicijo. Da je SLS s takšno odločitvijo tako zelo pohitela, gre nedvomno pripisati predkongresnemu dogajanju in naraščajočim razhajanjem v stranki. Le nekaj dni pred odločitvijo izvršilnega odbora je namreč Radovan Žerjav o projektni vladi razmišljal z besedami, da je »nekaj treba narediti«. Ni bil sicer navdušen nad koalicijo, v kateri bi bili le trojček in PS, bi pa SLS videl v vladi, v katero bi vstopila vsaj še SD (če jim že NSi ne bi uspelo pridobiti). A je izvršilni odbor ocenil, da bi jim volilci prestopanje iz desnosredinske v levosredinsko vlado preveč zamerili. Ter se v nasprotju z Žerjavovimi izjavami v preteklosti, da je »vsaka rešitev, ki niso predčasne volitve, modra« zavzel za predčasne volitve. Za dosego tega cilja je SLS pripravljena podpreti konstruktivno nezaupnico Janezu Janši. Sodeč po zadnji javnomnenjski anketi Ninamedie, po kateri se je SLS povzpela na tretje mesto, bi sicer stranka lahko na predčasnih volitvah pričakovala izboljšanje rezultata izpred enega leta, če ne bi v začetku prihodnjega meseca prišlo do velikih sprememb v njenem vodstvu: v javnosti priljubljenega predsednika Žerjava bo zamenjal precej manj prepoznaven okoljsko-kmetijski minister Franc Bogovič. S slabitvijo predsedniškega položaja pa se prebujajo tudi staro-novi apetiti njenih nekoč vplivnih članov in zadružnikov.

Pomislek SLS, da bi ji volilci zamerili vstop v levosredinsko vlado, kaže, da preseganje politične polarizacije ni mogoče niti pri projektu, za katerega bi bil značilen dogovor o konkretnih nalogah, ki bi jih morala vlada opraviti do predčasnih volitev. Pa čeprav bi na primer projektu spreminjanja referendumske ureditve težko dali kakršenkoli predznak. Zato nekateri politični igralci vidijo možnost za še en poskus medstrankarskega dogovarjanja na jasnih izhodiščih: novo vlado naj bi sestavljali le strokovnjaki (brez prepoznavnejših strankarskih predstavnikov), njen rok trajanja pa bi bil zgolj do jesenskih predčasnih volitev. Takšna rešitev bi lahko po njihovem prepričanju vsaj v določeni meri umirila sedanjo pregreto politično situacijo, javnost bi jo sprejela kot odrešujočo alternativo sedanji nepriljubljeni ministrski ekipi, pol leta pa bi bil prekratek čas za izgubo tega zaupanja. In prekratek čas, da bi se Janša v opoziciji pomembneje okrepil.

Vendar pa se zdijo takšna razmišljanja precej utopična. Malo verjetno je namreč, da bi v sedanjih kriznih in kaotičnih razmerah, ko stranke že več tednov neuspešno iščejo tehničnega mandatarja, zmogle najti kar za celo ministrsko ekipo strokovnjakov. Pa tudi, da bi vodilni strankarski predstavniki potlačili lastne interese po ministrskih položajih. Tako se zdi Karlu Erjavcu takšna zamisel nerealna, se pa zavzema, da bi vodila vlado oseba z moralno avtoriteto, finančni minister pa bi bil strokovnjak za bančništvo. V Pozitivni Sloveniji razmišljajo o strokovni vladi, v kateri bi našli prostor tudi za predsednike koalicijskih strank...

Prav tako so se v strankah, ki si želijo Janšev odhod, po odločitvi SLS poglobila razhajanja glede trajanja morebitne nove vlade. Gregor Virant jo po novem vidi zgolj kot pot do čimprejšnjih – morda že aprilskih – predčasnih volitev. V Pozitivni Sloveniji takšni rešitvi odločno nasprotujejo in vidijo v njej (prav tako kot rešitvi o slamnatem mandatarju, po imenovanju katerega bi pot do predčasnih volitev odprli z neizvolitvijo ministrske ekipe) izigravanje ustave. Zato pri takšnem projektu, kot pravijo, tudi za ceno nadaljnjega vladanja Janeza Janše, ne bodo sodelovali. V tej napovedi pa je nedvomno mogoče razbrati tudi nepripravljenost PS na takojšnje volitve, saj po javnomnenjskih raziskavah stranka komaj še dosega prag za vstop v parlament. PS se torej zavzema, da bi projektna vlada morala delovati vsaj do jeseni, še bolje pa do spomladanskih evropskih volitev leta 2014. Sicer pa je PS po fiaskih tega tedna užaljeno napovedala: dokler se ostali potencialni koalicijski partnerji ne preštejejo, kakšnih novih potez ne bo več vlekla. Njihove pripravljenosti, da bi podprli kandidata za mandatarja katere od drugih strank, tudi ni zaslediti. Nenazadnje so v parlamentu še vedno najmočnejša stranka in celo razmišljajo, da bi vodenje vlade, če jim ne bo uspelo najti tehničnega mandatarja, (lahko) pripadlo njihovi začasni predsednici Bratuškovi.

Stare zamere

Odnosov med SD in PS pa ne obremenjuje le zamrznitev Jankovićeve funkcije, temveč tudi stare zamere iz časa zadnjih volitev. Prvak SD Igor Lukšič tako opozarja, da je trenutna moč strank v parlamentu bistveno drugačna od razpoloženja v javnosti. Zato je treba strankarsko podporo volilcev izmeriti na predčasnih volitvah. SD je pravzaprav edina stranka, ki lahko ta čas glede na zadnje javnomnenjske raziskave skoraj z gotovostjo pričakuje izboljšanje volilnega rezultata izpred enega leta. S čimprejšnjimi volitvami pa bi se tudi izognila soočenju z morebitno alternativo, ki bi se lahko porodila iz aktualnega slovenskega protestniškega gibanja.

V zadnjih dneh sicer Lukšičevo odločno vztrajanje pri predčasnih volitvah (do katerih bi po enem od njegovih spreminjajočih se razmišljanj prišli z interpeliranjem ministra za ministrom) brez pripravljenosti na pogovore o drugih možnostih nekoliko izgublja zagon. Verjetno tudi zaradi nasprotovanja v lastni stranki. Več poslancev in drugih vplivnih socialdemokratov namreč vidi konstruktivno nezaupnico kot edino pot do zamenjave sedanje vlade, pri tem pa bi se sodelovanju pri oblikovanju nove ministrske ekipe težko izognili. In bi jim volilci njihovo premalo aktivno vlogo pri iskanju alternative Janševi vladi nedvomno zamerili. A bo SD pri oblikovanju nove vlade sodelovala le, če bodo izpolnjene njene zahteve glede državnega holdinga in izločitve Janeza Šušteršiča iz prihodnje ministrske tekme. S tem pa lahko imajo v Državljanski listi kar nekaj težav. Četudi držijo informacije, da naj bi Virant na drugi pogoj že pristal, je bilo mogoče Šušteršičevo nestrinjanje jasno razbrati iz njegove ocene, da je bil kandidat Miro Cerar »maček v žaklju«. Virantova stališča pa povsem enotne podpore tudi med poslanci DL nimajo.

Če se novonastajajoča opozicija ne bo zmogla dogovoriti o novi vladi, Karl Erjavec napoveduje, da bo stvar vzel v svoje roke ter poskušal prepričati Bratuškovo in Viranta, da s konstruktivno nezaupnico vendarle vržejo Janeza Janšo. Še vedno pa tudi ni povsem izgubil upanja, da bodo le oblikovali projektno vlado. A se zdi ta projekt ob tako različnih interesih strank in igri vsakogar proti vsem vse manj verjeten. Očitno je Janša računal prav na to, ko je stranke pozval, naj se ga znebijo s konstruktivno nezaupnico.